4. poglavje
(junij–oktober 1830)
Kako je Satan postal hudič. — Evo skuša. — Adam in Eva padeta in v svet vstopi smrt.
1 In jaz, Gospod Bog, sem spregovoril Mojzesu, rekoč: Tisti Satan, ki si mu ti zapovedal v imenu mojega Edinorojenca, je isti, ki je bil od začetka, in predme je prišel, rekoč: Glej, tukaj sem, mene pošlji, jaz bom tvoj sin in bom odkupil vse človeštvo, da niti ena duša ne bo izgubljena, in to bom zagotovo naredil; zatorej mi daj svojo čast.
2 Toda, glej, moj ljubljeni Sin, ki je bil moj Ljubljeni in Izvoljeni od začetka, mi je rekel: Oče, zgôdi se tvoja volja in tebi bodi slava vekomaj.
3 Zatorej, ker se mi je Satan uprl in si prizadeval izničiti človekovo svobodno voljo, ki sem mu jo dal jaz, Gospod Bog, in tudi da bi mu jaz dal svojo moč; z močjo mojega Edinorojenca, sem napravil, da je bil izvržen;
4 in postal je Satan, da, in sicer hudič, oče vseh laži, da zavaja in slepi ljudi in da jih po svoji volji vodi ujete, in sicer toliko, kolikor jih ne bo prisluhnilo mojemu glasu.
5 Sedaj pa je bila kača najbolj prekanjena od vseh živali na polju, kar sem jih jaz, Gospod Bog, naredil.
6 In Satan je položil kači v srce (kajti veliko jih je potegnil za seboj) in prizadeval si je tudi preslepiti Evo, kajti ni poznal Božjih misli, zatorej si je prizadeval uničiti svet.
7 In ženski je rekel: Da, ali je Bog rekel — Ne jejta od vsakega drevesa v vrtu? (In govoril je z usti kače.)
8 In ženska je kači rekla: Lahko jeva od sadu z dreves v vrtu;
9 od sadu z drevesa, ki ga vidiš sredi vrta, pa je Bog rekel: S tega ne jejta, niti se ga ne dotikajta, sicer bosta umrla.
10 In kača je ženski rekla: Zagotovo ne boš umrla;
11 kajti Bog ve, da se ti bodo tisti dan, ko boš od tega jedla, oči odprle in boš kakor bogovi, prepoznavajoč dobro in húdo.
12 In ko je ženska videla, da je drevo dobro za hrano in da ugaja njenim očem in da je drevo takšno, da si je želela, da bi jo napravilo modro, je vzela od njegovega sadu in jedla in dala tudi svojemu možu, ki je bil z njo, in je jedel.
13 In oči so se obema odprle in vedela sta, da sta gola. In smokvine liste sta sešila skupaj in si naredila predpasnika.
14 In zaslišala sta glas Gospoda Boga, ko sta hodila po vrtu v dnevni svežini; in Adam in njegova žena sta se pred navzočnostjo Gospoda Boga skrila med drevje vrta.
15 In jaz, Gospod Bog, sem poklical Adama in mu rekel: Kam greš?
16 In rekel je: Slišal sem tvoj glas v vrtu in sem se zbal, ker sem videl, da sem gol, in sem se skril.
17 In jaz, Gospod Bog, sem Adamu rekel: Kdo ti je rekel, da si gol? Si mar jedel z drevesa, s katerega sem ti zapovedal, da ne jej, sicer boš zagotovo umrl?
18 In človek je rekel: Ženska, ki si mi jo dal in zapovedal, naj ostane z menoj, mi je dala od sadu z drevesa in sem jedel.
19 In jaz, Gospod Bog, sem ženski rekel: Kaj je to, kar si storila? In ženska je rekla: Kača me je preslepila in sem jedla.
20 In jaz, Gospod Bog, sem kači rekel: Ker si to storila, boš prekleta nad vso živino in nad vsemi živalmi na polju; po trebuhu se boš plazila in jedla prah vse dni svojega življenja;
21 in sovraštvo bom naredil med teboj in ženo, med tvojim potomstvom in njenim potomstvom; in on bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.
22 Ženski sem jaz, Gospod Bog, rekel: Mnogo boš trpela v svoji nosečnosti. V bolečinah boš rojevala otroke in boš hrepenela po možu, on pa bo gospodoval nad teboj.
23 In Adamu sem jaz, Gospod Bog, rekel: Ker si prisluhnil glasu svoje žene in jedel od sadu z drevesa, o katerem sem ti zapovedal, rekoč — Nikar ne jej z njega, prekleta bo zemlja zaradi tebe; s trudom boš jedel od nje vse dni svojega življenja.
24 Tudi trnje in osat ti bo rodila in jedel boš poljsko rastlinje.
25 V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo — kajti zagotovo boš umrl — kajti iz nje si bil vzet; kajti prah si in v prah se povrneš.
26 In Adam je svojo ženo imenoval Eva, ker je bila mati vseh živih; kajti tako sem jaz, Gospod Bog, imenoval prvo od vseh žensk, ki jih je veliko.
27 Adamu, in prav tako njegovi ženi, sem jaz, Gospod Bog, naredil suknji iz kože in ju oblekel.
28 In jaz, Gospod Bog, sem svojemu Edinorojencu rekel: Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, saj pozna dobro in húdo; in da ne bo zdaj iztegnil roke in vzel še z drevesa življenja ter jedel in živel vekomaj!
29 Zato ga bom jaz, Gospod Bog, poslal iz edenskega vrta, da bo obdeloval zemljo, iz katere je bil vzet;
30 kajti kakor jaz, Gospod Bog, živim, prav tako se moje besede ne morejo izkazati za prazne, kajti ko gredo iz mojih ust, se morajo izpolniti.
31 Tako sem človeka izgnal in vzhodno od edenskega vrta postavil kerube in ognjeni meč, ki se je obračal na vse strani, da bi stražil pot do drevesa življenja.
32 (In to so besede, ki sem jih govoril svojemu služabniku Mojzesu, in izpričujejo resnico, in sicer kakor me je volja; in govoril sem jih tebi. Glej, da jih ne pokažeš nikomur, dokler ti ne zapovem, razen tistim, ki verjamejo. Amen.)