Mogočna sprememba v srcu
Zahvaljujoč odkupni daritvi se ne le očistimo greha, lahko se tudi ozdravimo grešnosti.
S padcem Adama in Eve sta na svet prišla bolezen in greh. Oboje je lahko usodno na svojem področju. Od vseh bolezni morda nobena ni tako razširjena oziroma uničujoča, kot je rak. V nekaterih državah bo več kot tretjina prebivalstva zbolela za neko obliko raka, ki povzroči skoraj četrtino vseh smrtnih primerov.1 Rak se pogosto začne z eno samo celico, tako majhno, da se jo lahko vidi le pod mikroskopom. Vendar lahko hitro raste in se širi.
Bolniki z rakom prestanejo zdravljenje s terapijo, da bi raka spravili v mirovanje. Popolno mirovanje pomeni, da ni več nobenih zaznavnih dokazov o bolezni. Vendar strokovnjaki radi poudarijo, da čeprav je morda rak v mirovanju, to še ne pomeni, da je bolnik ozdravljen.2 Čeprav mirovanje raka nudi olajšanje in upanje, pa bolniki vedno upajo na nekaj več kot le mirovanje – upajo, da bodo ozdraveli. V nekem viru piše: »Da nekoga razglasimo za ozdravljenega od raka, mora počakati in videti, ali se bo rak kdaj ponovil, zato je čas ključni dejavnik. Če rak miruje nekaj let, potem je bolnik morda ozdravljen. Nekatere oblike raka se lahko po veliko letih mirovanja ponovno pojavijo.«3
Bolezen in greh
Kot je rak uničujoč za telo, je greh še bolj uničujoč za dušo. Greh je sprva običajno majhen – včasih neopazno majhen – vendar lahko hitro raste. Dušo razjeda, potem ohromi, potem ubije. To je glavni vzrok – oziroma edini vzrok – duhovne smrti v vsem stvarstvu. Terapija za greh je kesanje. Pravo kesanje stoodstotno učinkovito vodi grešnika v stanje mirovanja oziroma povzroči odpuščanje grehov. To odpuščanje duši prinese olajšanje in radost. Vendar to, da je greh odpuščen in ni čutiti njegovih znakov in učinkov, ne pomeni nujno, da je grešnik povsem ozdravljen. V srcu padlega človeka obstaja nekaj, kar omogoča greh oziroma je dovzetno zanj. Tako se greh lahko ponovi celo po več letih mirovanja. To, da ostanemo v mirovanju oziroma drugače rečeno, da prejmemo odpuščanje grehov, je za to, da se povsem pozdravimo, ključnega pomena.
Očiščeni in ozdravljeni
Ta analogija nam pomaga razumeti, da moramo biti duhovno ne le očiščeni greha, temveč tudi ozdravljeni grešnosti. Vojna, v kateri se naša volja, da bi delali dobro, pomeri z našo naravo, da bi delali slabo, je lahko utrujajoča. Če bomo zvesti, bomo zmagali, ne le zato, ker bomo svoji naravi vsilili svojo voljo, ampak zato, ker bomo svojo voljo podvrgli Bogu, on pa bo spremenil našo naravo.
Kralj Benjamin je učil: »Kajti naravni človek je Bogu sovražnik in je od Adamovega padca in bo na veke vekov, če se ne prepusti očarljivostim Svetega Duha in ne odvrže posvetnega človeka /…/ zaradi odkupne daritve Gospoda Kristusa.« (Mozija 3:19) V odgovor na to in druge nauke je Benjaminovo ljudstvo molilo: »O usmili se in se sklicuj na Kristusovo odkupno kri, da bomo prejeli odpuščanje grehov in da bo naše srce očiščeno.« (Mozija 4:2; poudarek dodan.) Potem ko so molili, jim je Gospod odgovoril na dvojno prošnjo. Prvič, »nadnje je prišel Gospodov Duh in navdala jih je radost in prejeli so odpuščanje grehov in imeli so mirno vest« (Mozija 4:3).
Ko je kralj Benjamin videl, da je njegovo ljudstvo »v mirovanju«, jih je spodbudil k popolnemu okrevanju tako, da jih je učil, kako naj v mirovanju ostanejo (gl. Mozija 4:11–30). Obljubil je: »Če boste to delali, [se boste] vselej radostili in navdajala vas bo Božja ljubezen in vselej boste ohranili odpuščanje grehov.« (Mozija 4:12)
Ljudstvo je verjelo in se zavezalo besedam kralja Benjamina, nakar je Gospod odgovoril na drugi del njihove molitve – da jim bodo srca očiščena. V znak hvaležnosti in hvale je ljudstvo vzkliknilo: »[Duh] Gospoda Vsemogočnega /…/ je v nas oziroma v našem srcu povzročil veliko spremembo, da nismo več nagnjeni k temu, da bi delali húdo, ampak da bi nenehno delali dobro.« (Mozija 5:2) Kralj Benjamin je pojasnil, da ta mogočna sprememba pomeni, da so se rodili v Bogu (gl. Mozija 5:7).
»Kako se je to zgodilo?«
Prerok Alma je učil, da se moramo tako pokesati kot ponovno roditi – roditi v Bogu in se v srcu spremeniti (gl. Alma 5:49). Če se bomo še naprej kesali, nam bo Gospod odvzel vse naše grehe in odvzel nam bo to, kar nam običajno povzroča oziroma dopušča greh. Toda z Enoševimi besedami: »Gospod, kako se je to zgodilo?« (Enoš 1:7) Odgovor je preprost, vendar globok in večen. Za tiste, ki so bili ozdravljeni kakršnekoli bolezni, telesne ali duhovne, je Gospod izjavil: »Tvoja vera te je rešila.« (Gl. Marko 5:34; Enoš 1:8.)
Mogočna sprememba v srcu, ki jo je izkusil Alma, se je zgodila glede na njegovo vero, njegovi privrženci pa so se v srcu močno spremenili, ko so »zaupali v pravega in živega Boga« (Alma 5:12, 13). Ljudstvo kralja Benjamina se je »v srcu [spremenilo] po veri v [Odrešenikovo] ime« (Mozija 5:7).
Če želimo imeti tovrstno vero, da bomo z vsem srcem lahko zaupali v Gospoda, potem moramo delati to, kar nas vodi do vere, in potem delati to, k čemer nas vera vodi. Med številnimi stvarmi, ki v smislu te spremembe srca vodijo k veri, je Gospod poudaril post, molitev in Božjo besedo. In čeprav vera privede do marsičesa, pa je kesanje njen prvi sad.
Premislite o naslednjih dveh verzih iz Helamanove knjige, ki poudarjata ta načela. Prvič, beremo o ljudeh, ki »so se često postili in molili in postajali /…/ vse trdnejši v veri v Kristusa, /…/ in sicer do očiščenja in posvetitve srca, do posvetitve, ki pride zaradi predajanja srca Bogu.« (Helaman 3:35) Potem se od preroka Samuela Lamanca učimo, da sveti spisi, da, prerokbe svetih prerokov, privedejo »k veri v Gospoda in h kesanju, k veri in kesanju, katera ju v srcu spremenita« (Helaman 15:7).
Zanašati se na Boga
Tukaj bi se morali za trenutek ustaviti in priznati, da se ta mogočna sprememba v srcu, o kateri govorimo, zgodi v nas in je ne povzročimo mi. Zmožni smo se pokesati, spremeniti svoje obnašanje, naravnanost, celo svoje želje in prepričanja, vendar pa nimamo ne moči ne zmožnosti, da bi spremenili svojo naravo. Za to mogočno spremembo se docela zanašamo na vsemogočnega Boga. On je tisti, ki dobrohotno čisti naša srca in spremeni našo naravo »po vsem, kar lahko storimo« (2 Nefi 25:23). Nenehno in nedvomno nas vabi. Pravi, naj se pokesamo in v srcu trdno odločeni pridemo k njemu in nas bo ozdravil (gl. 3 Nefi 18:32; poudarek dodan).
Ko smo ozdravljeni grešnosti, se posledično spremenimo »iz mesenega in padlega stanja v stanje pravičnosti /…/ in [postanemo] njegovi sinovi in hčere; in tako [postanemo] nova bitja« (Mozija 27:25, 26). Naše obličje izžareva Kristusovo luč. Še več, sveti spisi nam govorijo, da »tisti, ki se rodi v Bogu, ne greši« (1 Janez 5:18). Pa ne zato, ker ne bi bili zmožni grešiti, ampak zato, ker je sedaj v naši naravi, da ne grešimo. To je zares mogočna sprememba.
Spomniti je treba, da je doživljanje mogočne spremembe v srcu postopek, ki se zgodi sčasoma in ne v nekem trenutku. Sprememba je običajno postopna, včasih zaradi postopnosti neopazna, vendar je resnična, silna in nujna.
Če še niste doživeli takšne mogočne spremembe, bi vas vprašal: Ali ste se pokesali in prejeli odpuščanje grehov? Ali preučujete svete spise? Ali se pogosto postite in molite, da boste lahko postali vse trdnejši v veri v Kristusa? Ali imate dovolj vere, da z vsem srcem zaupate Gospodu? Ali ste v tej veri stanovitni? Ali bdite nad svojimi mislimi, besedami in dejanji in spolnjujete Božje zapovedi? Če boste to delali, se boste vselej radostili in navdajala vas bo Božja ljubezen in vselej boste ohranili odpuščanje grehov. In če boste to ohranili, boste ozdravljeni in spremenjeni!
Jezus Kristus ima moč, da nas očisti grehov in tudi, da nas ozdravi naše grešnosti. Mogočen je, da odreši, in zato je mogočen, da spremeni. Če bomo svoja srca predali Bogu, udejanjali vero tako, da bomo spremenili vse, kar smo sposobni spremeniti, bo v nas udejanjal svojo moč, da bo uresničil to mogočno spremembo v srcu (gl. Alma 5:14).