Ali vas vaša preteklost ovira?
Odrešenik je že plačal ceno. Podajte mu roko in pojdite naprej.
Pred kratkim je naš škof oddelek prosil, naj pomislimo na nekaj slabosti ali grehov, ki bi jih lahko v prenesenem pomenu pustili pri zakramentni mizi, da bi jih Jezus Kristus odvzel. Vse svoje mlado življenje sem nosil s seboj grehe, ki sem jih poskušal premagati, vendar jih z molitvami in svojo voljo nisem mogel. Vedel sem, da jih bom moral navzlic temu, da sem v teh letih duhovno zrasel, premagati, da bom še naprej napredoval.
V nedeljo po škofovem izzivu sem se odločil, da bom pri zakramentni mizi, ki nazorno predstavlja Odrešenika in njegovo odkupno daritev, pustil samo enega svojih grehov. Ko sem se pripravljal, da vzamem zakrament, sem se spomnil, da prt, ki pokriva zakrament, predstavlja Odrešenikov pogrebni prt, kruh in voda pa predstavljata njegovo telo in kri.
Iskreno in v srcu trdno odločen sem obnovil svoje krstne zaveze in v srcu izrekel molitev, v kateri sem nebeškega Očeta prosil za pomoč in se obvezal, da bom ta greh opustil. Potem se je zgodilo nekaj, česar nisem nikoli pričakoval: želja, da bi grešil, me je popolnoma zapustila. To sem poskusil še nekajkrat in isto se je zgodilo z drugimi grehi. Ali je bilo to predobro, da bi bilo resnično?
Svojo voljo usklajujem z njegovo
Naslednji teden sem vedel, kateri greh hočem pustiti pri zakramentni mizi, vendar se mi je zdelo, da ga nisem pripravljen opustiti. Ko gledam nazaj, vem, da v srcu nisem bil tam, kjer bi moral biti. Nisem bil dovolj iskren, da bi se spremenil. Pač pa sem spoznal, kako močno moj greh boli nebeškega Očeta. Vedel sem, da moram svojo voljo uskladiti z njegovo in svoje življenje osrediniti v njem, da se bom osvobodil. Tako sem po najboljših močeh naredil, da bi to uresničil.
Izogibal sem se vsaki skušnjavi, ki bi lahko vodila do tega greha. Spremenil sem to, kako sem vsak dan bral svete spise in o njih sem resnično premišljeval in jih udejanjal v življenju. Osredotočil sem se na to, da bom iskren v svoji obvezi, da se spremenim in vsak dan sem si bolj prizadeval za Gospodovo voljo kot svojo. Postavil sem ga na prvo mesto, ker sem vedel, da tega greha ne morem opustiti brez moči Odrešenikove odkupne daritve. Ker je bil še naprej na prvem mestu, sem ta greh lahko predal pri zakramentni mizi. Končno sem bil rešen nečesa, kar me je oviralo toliko let.
S tem postopkom sem se zbližal z nebeškim Očetom in Odrešenikom. Predstavljal sem si ju, kako me vsa ta leta gledata dol, potrpežljivo in ljubeče – vedoč, da bom navsezadnje opustil grehe, ki duhovno ovirajo moj napredek. In ko sem bil pripravljen, da jih opustim, je bil tam Jezus Kristus, da me povzdigne – da me prime za roko in mi podari odpuščanje in moč. Priskrbel mi je že način, da se osvobodim grehov preko njegove odkupne daritve. Plačal je ceno za moje šibkosti, napake in grehe. Samo zaupati sem mu moral.
Lahko greste naprej
V tistem času sem prebral nekaj besed starešine Richarda G. Scotta (1928–2015) iz zbora dvanajstih apostolov, ki so mi dale nekaj spodbude, ki sem jo potreboval: »Če je vaše življenje zmešnjava in se počutite neprijetno in nevredno /…/, ne skrbite. On vse to že ve. Čaka, da ponižno pokleknete in naredite prvih nekaj korakov. Molite za moč. /…/ Molite, da bo Odrešenikova ljubezen napolnila vaše srce.«1
Ko sem naslednji teden pel (meni najljubšo) hvalnico »Osuplo stojim«, je vsaka beseda zvenela prav; res sem osupnil – navdan s čudenjem, da mi je bilo tisto, s čimer sem se boril več kot desetletje, odvzeto. Začuden, da zaradi moči Odrešenikove odkupne daritve lahko grem naprej, da lahko ozdravi vse grehe in rane, tako da za njimi ni več sledu, da ni bilo potrebe, da bi me preteklost ovirala.
Še vedno se moram toliko naučiti in premagati, vendar gre moje življenje navzgor. Čutim večjo radost in mir. Bolje izkazujem hvaležnost. Približujem se nebeškemu Očetu in Odrešeniku in krepim svoje pričevanje o njiju. Vsak dan, ko se odločim, da bom znova poskusil, pridem korak bližje njima in človeku, kakršen vesta, da sem lahko.