»Tudi vi lahko to veste«
Božične duhovne minute Prvega predsedstva
nedelja, 5. december 2021
Moji dragi bratje in sestre, na božič v domu mojega otroštva so močno vplivali običaji domovine mojih staršev. Mati je v Združene države prišla s Švedske, oče pa s Finske.1 V pripravah na božič smo božično drevo okrasili z ročno izdelanimi okraski, moja mama pa je pekla in pekla in pekla. Vse, kar vem, je, da je bila v sorodu z babico Lundgren od sestre Craig. Praznovanje božičnega večera se je začelo s fantastičnim širokim naborom tradicionalnih delikates, ki ga je pripravila mama – z mesnimi kroglicami, vloženim slanikom, riževim narastkom ter obilico kruhkov, kolačev in piškotov. Praznično razpoloženje božičnega večera se je končalo s prihodom Jultomtena – Božička – ki je prinesel darila za vse otroke. Vendar je mama pred prihodom Jultomtena vedno zbrala mojega brata, sestre in mene, da smo poslušali, ko je oče bral božično zgodbo iz Nove zaveze.
Oče je bil tih moški, redkobeseden človek tako v svojem maternem jeziku kot v angleščini, ki se jo je naučil, ko je bil že odrasel. Bil je netaktno odkrit in nikoli radodaren s hvalo. Nikoli ni bil sanjav in nikoli ni ničesar olepševal. Na božični večer je bral drugo poglavje v Luku. Bral je o potovanju Jožefa in Marije v Betlehem, o tem, kako se je angel prikaz pastirjem, o rojstvu Jezusa in o Mariji, ki je v srcu premišljevala o vsem, kar se je zgodilo. A oče se ni ustavil tam pri 19. verzu; nadaljeval je z zgodbo, ko sta Marija in Jožef prinesla dete Jezusa v tempelj v Jeruzalemu, da bi darovala v skladu z Mojzesovo postavo.
Oče je bral:
»Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon. /…/
In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija.
V Duhu je prišel v tempelj. In ko [sta] [Marija in Jožef] prinesl[a] dete Jezusa, /…/
ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel:
‘Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru,
kajti moje oči so videle tvojo rešitev,
ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev.’«2
Tu se je oče vedno ustavil. Potem je pričeval. Vedno je enako na kratko izjavil z močnim naglasom v angleščini: »Morda nisem mogel držati deteca Jezusa v svojih rokah, vendar prav tako dobro vem, kot je vedel Simeon, da je bilo to dete Božji Sin, moj Odrešenik in Odkupitelj. On obstaja in živi.« Po tej prepričljivi izjavi je vsakega od nas pogledal s svojimi prodornimi svetlomodrimi očmi in poudarjeno prikimal ter rekel: »In tudi vi lahko to veste.«
Oče in mama sta vedela, kdo je bilo to dete v Betlehemu in v koga bo odraslo. To vedenje ju je spremenilo. Nista želela le to, da bi mi otroci verjeli njunim besedam3, temveč da bi sami spoznali, da bi se tudi mi spremenili. Spodbujen s pričevanji staršev sem stopil na pot zavez z željo, da »bi tudi sam vedel«.
Ko sem bil star 11 let smo z družino živeli v Göteborgu na Švedskem. Predsednik misijona je vso mladino prosil, naj preberejo Mormonovo knjigo. Pravzaprav to povabilo ni bilo namenjeno meni, a moj brat je bil tedaj diakon in je izziv sprejel. Vedno sem si želel biti tak kot moj brat in delati, kar je delal on, zato sem se pridružil. Starša sta vsakemu od nas sorojencev dala komplet svetih spisov in začel sem brati vsak večer.
Nekaj mesecev kasneje je predsednik Gösta Malm, svetovalec v predsedstvu misijona4, oče pokojnega generalnega voditelja starešine Pera G. Malma, spodbudil mladino, ki so brali Mormonovo knjigo, naj Boga vprašajo ali izpričuje resnico. Odločil sem se, da bom naredil prav to. Tisti večer sem čakal, da je moj brat zaspal. Zlezel sem iz postelje, pokleknil na mrzla tla in začel moliti. Kmalu sem začutil, kot bi mi nekdo rekel: »Že ves čas ti govorim, da izpričuje resnico.« In ob tem me je prevzel nepopisen mir. Sam sem z močjo Svetega Duha spoznal, da Mormonova knjiga izpričuje resnico.5
Prav kot je obljubljeno v uvodu v Mormonovo knjigo sem sam z »[močjo Svetega Duha] prav tako [spoznal], da je Jezus Kristus Odrešenik sveta, da je Joseph Smith njegov razodevalec in prerok v teh poslednjih dneh in da je Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni Gospodovo kraljestvo, ponovno ustanovljeno na zemlji kot priprava na drugi Mesijev prihod«.6 To spoznanje, združeno z naknadnimi pričevanji, me je spremenilo, prav kot je moja starša.
To spoznanje – da je Jezus Kristus Božji Sin in da je bil križan za grehe sveta – je duhovni dar.7 Ta dar ni povezan z določeno duhovniško službo niti z določenim spolom; pravzaprav je na voljo vsem, ki izpolnjujejo pogoje zanj. Od nas se ne pričakuje, da bi Odrešeniku prinesli darove zlata, kadila in mire, da bi izpolnjevali pogoje za ta čudoviti duhovni dar. Pričakuje se, da damo sebe.8 Amalek, prerok iz Mormonove knjige, je ljudi prosil, rekoč: »In sedaj, /…/ bi želel, da bi prišli h Kristusu, ki je Izraelov Sveti, in bili deležni njegove odrešitve in moči njegove odkupitve. Da, pridite k njemu in mu darujte vso svojo dušo kot darovanje /…/; in kakor živí Gospod, boste odrešeni.«9
Ko sem odraščal, sem videl, kako starša drugim služita. Videl sem, kako spolnjujeta zaveze, ki sta jih sklenila z Bogom. Videl sem, kako marljivo opravljata hišno in obiskujoče poučevanje v prizadevanju, da bi skrbela za tiste, ki sta jim služila. Videl sem ju sodelovati v tempeljskih uredbah in sprejeti cerkvene poklice. In vsako leto je na božični večer moj oče s Simeonom pričeval o Odrešeniku Jezusu Kristusu. Z leti je oče tudi naše zakonce in vnuke povabil, da bi »tudi oni to vedeli«.
Desetletja po moji fantovski izkušnji z Mormonovo knjigo sem bil potrjen za sedemdeseterega generalnega voditelja in sem dobil zadolžitev, da govorim na oktobrski generalni konferenci. Moje sestre so poskrbele, da je moj 92-letni oče lahko gledal konferenco – in zlasti moj govor. Po generalni konferenci sem šel k njemu domov. Vprašal sem: »Oči, ali si gledal konferenco?« Odgovoril je: »Ja.« Vprašal sem: Ali si slišal, ko sem govoril?« Odgovoril je: »Ja.« Nekoliko razburjen sem bleknil: »Dobro, oči, kako se ti je zdelo?« Odgovoril je: »O, v redu. Bil sem skoraj ponosen.«
Čez nekaj časa je rekel: »Dale, nekaj ti moram povedati.« Takrat sem spoznal, da ko sem pričakoval pohvalo, da je bil oče zaposlen z nečim veliko pomembnejšim od tega, da bi me hvalil. Nadaljeval je: »Ponoči sem sanjal. Sanjal sem, da sem umrl, in videl sem Odrešenika. Objel me je s svojimi rokami in mi povedal, da so mi grehi odpuščeni. In počutil sem se tako dobro.« To je vse, kar je povedal na glas. Vendar je pogled na njegovem obrazu ogromno povedal; poznal je Jezusa Kristusa. Vedel je, da je bil dojenček v Betlehemu, ki je »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh,«10 njegova odrešitev, da je Božji Sin odrasel in odkupil njegove grehe. In moj oče je to vedel dolgo pred temi sanjami. Sanje so bile preprosto blaga milost – dar – ljubečega nebeškega Očeta starcu, ki je preminil dva meseca kasneje. Od vseh božičnih daril, ki sem jih kdaj prejel, najbolj cenim dar pričevanja in vere, katerih vzor sta bila moj oče in mama.
Ta božič svojega nebeškega Očeta prosite za duhovni dar spoznanja o živi dejanskosti Odrešenika sveta. Božični čas je čudovit in samoumeven čas za preučevanje Jezusovega življenja in da si prizadevamo posnemati njegov značaj in lastnosti. Ob tem lahko spoznate, da Jezus je Kristus, Božji Sin, in da je odkupil vaše grehe. To spoznanje je boljše in trajnejše od vsakega darila, ki ga vam lahko kdaj prinese Jultomten, ker vas lahko preobrazi. Spoznali boste, da Odrešenik rad obnavlja to, česar vi ne morete, pozdravi rane, ki jih vi ne morete, popravi, česar se ni več dalo popraviti, poplača vsakršno krivico in za stalno pozdravi celo strta srca.
Prav kakor moj zemeljski oče vem, da ne bom mogel držati deteca Jezusa v svojih rokah, vendar prav tako dobro vem, kot je vedel Simeon, da je bilo to dete Božji Sin, moj Odrešenik in vaš Odrešenik, moj Odkupitelj in vaš Odkupitelj. On obstaja in živi. Tudi vi lahko to veste. V imenu Jezusa Kristusa, amen.