Božični duh
Božične duhovne minute Prvega predsedstva
nedelja, 5. december 2021
Moji dragi bratje in sestre, hvaležen sem, da sem z vami na teh svetovnih božičnih duhovnih minutah. Čudovita glasba in besede so nam segle do srca. Prinesle so pravega duha božiča, radost, ki izvira iz čaščenja in ljubezni do Gospoda Jezusa Kristusa. Povezuje nas v svoji ljubezni in predanosti do njega.
Ta občutek čaščenja se okrepi vsakič, ko berem svete spise, ki mi pomagajo, da vem, kdo je bil in kdo je. Z branjem in molitvami sem spoznal Jezusa Kristusa kot Jehovo, ki je bil pod vodstvom nebeškega Očeta Stvarnik vsega. Pavel to opisuje takole:
»Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih,
v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove.
On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja.
Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil.
Kateremu izmed angelov je namreč kdaj rekel: Ti si moj sin, danes sem te rodil? In spet: Jaz mu bom oče in on mi bo sin.
Ko vpelje prvorojenca v svet, spet pravi: Pred njim naj se priklonijo vsi Božji angeli.«1
Kot je bilo prerokovano, so ob Jezusovem rojstvu v Betlehemu peli angeli in se je pojavila nova zvezda, ki je osvetlila nebo v čast prihoda Božjega Sina v zemeljsko življenje.
Veliko boljši je od nas, vendar okoliščine njegovega zemeljskega rojstva v nas vzbujajo občutke, da nam je blizu. Odločil se je, da se spusti s svojega prestola na Očetovi desnici, da bo sprejel življenje smrtnika. To je storil zaradi ljubezni do vsakega sina in hčere svojega Očeta, ki se bo rodil na svet. To je storil zaradi ljubezni – do vas in mene.
Lahko bi se rodil v kakršnihkoli razmerah. A Jezus se je rodil v skromnih razmerah v majhni vasici. Pastirji so ga pozdravili. Kasneje je nekaj modrecev vodil navdih, da so ga počastili. Politični voditelj ga je ukazal ubiti. Treba ga je bilo odpeljati v tujo deželo, da je bilo obvarovano njegovo življenje. Ko je angel njegovima zemeljskima staršema povedal, da se lahko vrne v svojo deželo, sta ga odpeljala v Nazaret. Tam je preživel skoraj trideset let, odrasel in delal kot tesar, preden se je začelo njegovo javno delovanje.
Morda se sprašujete, kot se sam, zakaj je bilo potrebno, da je popolni Božji Sin moral opraviti tako poslanstvo. Spomnite se Gospodovega opisa, kako je ponižno sprejel svoj poklic:
»[N]isem prišel iz nebes, da bi uresničil svojo voljo, ampak voljo tistega, ki me je poslal.
Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, marveč vse to obudim poslednji dan.
Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan.«2
Jezus je pokazal svojo ljubezen in ponižnost. Navzlic svojemu položaju moči in veličastja pri Očetu je za svoje zemeljske učence izbral običajne moške, med drugim ribiče, cestninarja in gorečnika.
Pridigal je gobavim, bolnim, hromim in preziranim ter se družil z njimi. Rad je imel najskromnejše med njimi in jih je sprejel kljub temu, da se je spustil z nebeških dvorov. Služil jim je, ljubil jih je in jih spodbujal.
Njegova izredna ljubeznivost in samoobvladovanje sta se večali tudi na koncu njegovega zemeljskega delovanja. Soočal se je z nasprotovanjem in sovraštvom, za katera je vedel, da sta del poslanstva, h kateremu je bil poklican in ga je sprejel. To je, da bo trpel za grehe in slabosti vseh, ki bodo živeli na zemlji.
Spomnite se Jakobovih besed, ko je učil o odkupni daritvi Jezusa Kristusa:
»O kako velika je svetost našega Boga! Kajti vse ve in ničesar ni, česar ne bi vedel.
In prišel bo na svet, da bo odrešil vse ljudi, če bodo prisluhnili njegovemu glasu; kajti glejte, prenaša bolečine vseh ljudi, da, bolečine vsakega živega bitja, tako moških, žensk kot otrok, ki pripadajo Adamovi družini.
In to prenaša, da bi vstajenje prišlo na vse ljudi, da bi vsi stali pred njim na veliki in sodni dan.«3
Dete v hlevcu v Betlehemu je bilo Božji Sin, ki ga je Oče poslal zato, da bi postal naš Odrešenik. Bil je Očetov edinorojeni Sin v mesu. On je naš Vzornik.
Da bi čutili božičnega duha, moramo poskušati ljubiti, kakor je ljubil on. Meni in vam govori: »[L]jubite [se] med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«4
V teh besedah lahko začutite božičnega duha, tako kot sem ga sam. Kadarkoli se spomnim in razmišljam o zgledu Odrešenika sveta, čutim svetlobo in optimizem, ki izvirata iz vpliva Svetega Duha.
Sam se morda najraje spomnim, da je Gospod pripravljen, da nam pomaga, karkoli nas doleti. Kot je učil Mormon:
»Bog ve vse, ker je iz večnosti v večnost, glejte, poslal je angele, da služijo človeškim otrokom, da jim razodenejo glede Kristusovega prihoda; in v Kristusu mora priti vse dobro.
In tudi Bog je prerokom po svojih ustih razglasil, da bo Kristus prišel.
In glejte, raznolike so bile poti, po katerih je človeškim otrokom pokazal to, kar je bilo dobro; in vse, kar je dobro, prihaja od Kristusa; sicer bi ljudje padli in nič dobrega se jim ne bi zgodilo.
Zatorej so po delovanju angelov in z vsako besedo, ki je prišla iz Božjih ust, ljudje začeli udejanjati vero v Kristusa; in tako so se po veri oprijeli vsega dobrega; in tako je bilo do Kristusovega prihoda.
In potem ko je prišel, so bili ljudje prav tako odrešeni po veri v njegovo ime; in po veri postanejo Božji sinovi [in hčere]. In tako zagotovo kakor živí Kristus, je te besede govoril našim očetom, govoreč: Vse, kar boste Očeta prosili v mojem imenu, kar je dobro, v veri, verujoč, da boste prejeli, glejte, se vam bo zgodilo.«5
V tem času vas veliko moli za moč, da boste prenesli preizkušnje, ki vas preizkušajo do, kot se morda zdi, skrajne mere. Pričujem, da Odrešenik in Oče slišita vaše prošnje, v katerih prosite za pomoč in za to, kar je dobro za vas in tiste, ki jih imate radi in jim služite.
Odgovore boste dobili, kot jih je prerok Joseph Smith. Spoznali boste, da je Josephova molitev za pomoč kot vaša molitev. V Gospodovem tolažilnem odgovoru na Josephov klic boste čutili Gospodovo ljubezen. Joseph je molil:
»O Bog, kje si? In kje je paviljon, ki prekriva tvoje skrivališče?
Kako dolgo boš zadrževal svojo roko in s svojim očesom, da, s svojim čistim očesom iz večnih nebes gledal krivice storjene mojemu ljudstvu in mojim služabnikom in bo tvoje uho poslušalo njihove klice?«6
In Gospod je odgovoril, kot bi morda vam ali meni:
»[M]ir bodi tvoji duši; tvoja nadloga in tvoje stiske bodo le kratek trenutek;
in potem, če boš to dobro prenesel, te bo Bog povzdignil na višavo; zmagal boš nad vsemi svojimi nasprotniki.
Prijatelji ti stojijo ob strani in spet te bodo pozdravili s toplim srcem in prijateljsko roko.«7
Sam vem, da te obljube veljajo za vas, zame in za tiste, ki jih imamo radi. Gospod je čutil naše bolečine. Tako se je odločil zaradi ljubezni do nas. Ve, kako naj nam pomaga čutiti mir v stiski, tudi če se preizkušnja nadaljuje. Poslal bo prijatelje kot angele, da vam bodo stali ob strani »s toplimi srci in prijateljskimi rokami«. V srcih se bomo spremenili na bolje, ko bomo z vero vanj vztrajali v osebnih preizkušnjah.8 In s to spremembo bomo sami postali prijatelji, ki jih Gospod lahko pošlje kot angele drugim.
Kot njegova priča pričujem, da je dete, rojeno v Betlehemu, Jezus Kristus, ljubljeni Sin Boga. Obljubljam vam, da ko boste nebeškega Očeta prosili v veri in v imenu Jezusa Kristusa, bo Duh prinesel občutke miru vam in vašim ljubljenim.
Rad vas imam in vam želim, da boste imeli radosten božični čas – letos in vedno. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.