Težava z zabavo

Carolina Marín

(po resnični zgodbi)

Avtorica živi v Corrientesu v Argentini.

Luz je deloma hotela na zabavo. A je še čutila nelagodje.

»To [preuči] v mislih, nato me /…/ [vprašaj], ali je prav.« (Nauk in zaveze 9:8)Zgodba se dogaja v Corrientesu v Argentini.

Luz je bila srečna. Šolsko leto se je bližalo koncu in toliko vznemirljivih stvari se je dogajalo. Kmalu bo zaključila šesti razred. Naslednje leto bo v srednji šoli!

Presenetilo jo je, kako je zrasla. Bila je višja in nikakor ni bila več majhen otrok. Te spremembe so bile vznemirljive, vendar je bila tudi malo živčna.

Odločila se je, da se bo o tem pogovorila s starši.

»To je čudovit čas v tvojem življenju, Luz,« je rekel očka. »To je čas, da se učiš, se kar najbolj trudiš in dosežeš cilje, ki ti bodo pomagali postati takšna, kot Bog ve, da lahko postaneš.«

»Vendar se življenje odvija samo en dan naenkrat,« je rekla mami. »Odrasla boš in ta oseba postala z vsako majhno dobro odločitvijo.«

To je Luz pomagalo, da se je počutila bolje. Vesela je bila, da ji ni bilo treba odrasti naenkrat.

Nekega dne so ji prijateljice v šoli povedale, da bodo imeli zaključno zabavo. Bile so nadvse navdušene. Organizirana bo večerja, glasba, luči in celo ples!

Ko pa je Luz prisluhnila pogovoru o zabavi, je začutila nelagodje. Ni zvenelo kot zabava, kjer bi lahko čutila Svetega Duha.

»Boš prišla, kajne, Luz?« je vprašala ena od prijateljic.

»Moraš priti!« je rekla druga. »Svojim staršem bom rekla, naj govorijo s tvojimi. Potem ti bodo dovolili priti.«

»Mogoče.« Luz je stiskalo v želodcu. »Sporočila vam bom.«

Cel konec tedna je razmišljala o zabavi. Razmišljala je, ko je vadila klavir. Razmišljala je, ko se je igrala z bratcem. Ne glede na to, kaj je delala, je razmišljala o tem.

Deloma je hotela na zabavo. A je še vedno čutila nelagodje. Neprijeten občutek v trebuhu ni minil.

»Ali si v redu hija (hči)?« je vprašala mami. S prsti je pogladila Luzine dolge temne lase.

»Torej …« je rekla Luz.

»Ali še vedno razmišljaš o zabavi?«

»Ne vem, kaj naj naredim,« je rekla Luz. »Želim iti. Vendar vem, da se tam ne bom počutila dobro.«

Mami se je nasmehnila. »Vem, da se boš dobro odločila,« je rekla. »Razmisli, odloči se in nebeškemu Očetu povej svojo odločitev. Pomagal ti bo, da boš vedela, ali je pravilna. Čutila boš v srcu.«

Luz je pokimala. Zajela je sapo in šla v sobo, da bi molila.

»Nebeški Oče,« je šepetala. »Prijateljice so me povabile na zabavo, a nimam dobrega občutka glede tega. Povedala jim bom, da ne morem priti. Je tako prav?«

Luz je zajel val toplote. Nič več ni bila zmedena. V sebi je čutila polno svetlobe. Vedela je, da se je odločila prav.

Ko je prišla iz sobe, je mami tesno objela.

»Odločila sem se, da ne grem,« ji je povedala.

»Ponosna sem nate,« je rekla mami.

Tudi očka jo je objel. »Imam zamisel,« je rekel. »Imejmo svojo zaključno zabavo. Privoščimo si sladoled in praznujmo kot družina!«

Luz se je nasmehnila. Rada je imela sladoled! In všeč ji je bilo, da ve, da se lahko odloči prav, tudi kadar je težko. Z vsako majhno dobro odločitvijo bo odrasla v osebo, kakršna Bog ve, da lahko postane.