Jaechanov prvi dan

Lucy Stevenson Ewell

cerkvene revije

(po resnični zgodbi)

Ali je to prava pot? Jaechan se je počutil zmedeno.

»Iskal sem Gospoda, in me je uslišal.« (Psalm 34:5)Zgodba se dogaja v kraju Gyeonggi-do v Južni Koreji.

Vesela glasba se je razlegala, ko sta Jaechan in mama vstala s stolov v šolski telovadnici. Množica svetlih balonov je lebdela ob stenah, ko so se drugi otroci s starši navdušeno pogovarjali.

Jutri bo prvi šolski dan in v Južni Koreji imajo novi učenci vedno posebno prireditev, da proslavijo začetek šole. Ko je Jaechan poslušal pesmi in govornike, je bil navdušen. Komaj je čakal, da se bo začel učiti!

Po prireditvi sta se mama in Jaechan napotila po šolskih hodnikih. Pri Jaechanovem razredu sta srečala njegovo učiteljico. Zdela se je res prijazna.

Potem sta stopila ven na toplo spomladansko sonce. Celo sonce in nebo sta se zdela vesela, da se začenja šola.

Naslednje jutro je mama šla z Jaechanom do šolskih vrat. Tesno ga je objela. »Rada te imam,« je rekla. »Imej dober prvi šolski dan.«

»Bom,« je rekel Jaechan. »Tudi jaz te imam rad!« Pomahal ji je v slovo in se obrnil, da bi šel v svoj razred, prav kot sta vadila.

Ko je hodil po hodniku, ga je začelo skrbeti. Ali grem v pravo smer? Ustavil se je in se ozrl naokrog. Obrnil se je in šel po drugem hodniku. Kmalu je bilo vse videti pomešano.

Jaechan je zajel sapo. Vedel je, da je bil včeraj na tem hodniku. Šel je naprej in skozi velika vrata.

Vendar tam ni videl svojega razreda z mizami in prijatelji in prijazno učiteljico, temveč telovadnico. Tam zdaj ni bilo ljudi niti balonov. Bil je samo velik prazen prostor.

V oči so mu stopile solze. Trudil se je, da ga ne bi zajela panika, vendar je bil prestrašen. Ni vedel, kako bi našel razred. Pokleknil je k molitvi. »Nebeški Oče, izgubil sem se. Prosim, pomagaj mami, da me bo prišla iskat in me odpeljala v razred.«

Jaechan je vstal. Še nekajkrat je zajel sapo. Potem je čakal.

Čez nekaj minut je izza vogala prišla mami. »Jaechan!« Stekla je k njemu in ga tesno objela. »Kaj se je zgodilo?«

Jaechan je bruhnil v jok. Kakšno olajšanje je čutil, da je videl mami. »Nisem našel svojega razreda,« je rekel. »Zato sem molil, da bi prišla in me poiskala.«

Mami mu je obrisala solze z lic. »Veseli me, da si molil,« je rekla. »Bila sem na poti domov. Potem sem začutila, naj se vrnem in poskrbim, da boš našel razred. Ker te ni bilo tam, sem vse preiskala. Zdaj sem te našla!«

Jaechan je držal mami za roko, ko sta šla po pravem hodniku. Nehal je jokati. Vedel je, da je nebeški Oče uslišal njegovo molitev in da je vse v redu. Ko sta prišla do razreda, je v njem slišal druge otroke, ki so se smejali in zabavali.

»Jaechan! Tako smo veseli, da te vidimo!« je rekla učiteljica, ko je vstopil.

»Hvala,« je rekel Jaechan z majhnim poklonom. Še enkrat je objel mami. Kljub vsemu je bil to dober prvi šolski dan.