Novi amigosi
Avtorica živi v Utahu v ZDA.
Brigit ni znala španščine. Kako bi sploh lahko spoznala koga?
»Tujec sem bil in ste me sprejeli« (Matej 25:35).
Ko se je Brigit z družino peljala po ozkih uličicah Caracasa v Venezueli, je strmela skozi avtomobilsko okno. Videla je domove svetlih barv in visoke zelene gore. Bil je prelep kraj. Mama in očka sta rekla, da bo življenje tu nova pustolovščina.
A Brigit je vseeno skrbelo. Danes so šli prvič v cerkev v novi deželi.
Mama se je obrnila k Brigit. »Si v redu, ljubica?« je vprašala. »Ni videti, da bi se počutila prav dobro.«
Brigit je vila roke. »Bojim se. Ne znam govoriti špansko. Kako naj si najdem prijatelje?«
Mama je prijela Brigit za roko. »Vem, da te skrbi. A vse bo v redu. Nekajkrat globoko zajemi sapo.«
Brigit je pogledala svoje roke. Čutila je, kako hladne so, čeprav je bilo zunaj vroče. Srce ji je bilo hitreje in v želodcu jo je čudno stiskalo, ko je avto zapeljal na parkirišče pri cerkvi. Kako bo v cerkvi? A bo sploh kaj razumela?
Ko so stopili v kapelo, se je Brigit počutila kot tujka. Pogledala je druge družine in vsi so govorili špansko. Nato je videla dve deklici, ki sta bili na pogled njene starosti.
Brž ko sta deklici zagledali Brigit, sta pohiteli k njej. Govorili sta hitro, z veselim glasom in velikim nasmehom.
A razumela ni prav ničesar, kar sta rekli. Ali se bosta umaknili, ko bosta ugotovili, da ne govorim špansko? se je spraševala.
Brigit je globoko zajela sapo. »No hablo español,« je rekla in zmajala z glavo. »Ne govorim špansko.« V očeh so se ji nabrale solze.
Dekleti sta samo skomignili z rameni in se nasmehnili še bolj na široko. Ena deklica je pokazala nase in rekla: »Dayana.« Nato je pokazala na drugo deklico in rekla: »Andrea.«
Brigitine skrbi so se razblinile. Nasmehnila se je deklicama in pokazala nase. »Brigit.«
Dayana in Andrea sta se usedli poleg Brigit. Naučili sta jo, kako se v španščini reče »sveti spisi« in še nekaj drugih besed. Ko se je začel zakramentni sestanek, je Brigit v srcu čutila toplino in mir.
Po Osnovni so se Brigit in novi prijateljici usedle na trato zunaj cerkve, medtem ko so se njihovi starši pogovarjali. Dayana in Andrea sta Brigit naučili še nekaj španskih besed. Dayana je nato pokazala na drevo in rekla: »Inglés?«
Brigit se je nasmehnila in prav tako pokazala s prstom. »Tree,« je rekla. Kar zažarela je, pokazala še na druge stvari in jih poimenovala po angleško. Dayana in Andrea sta angleške besede ponovili. Nato sta Brigit naučili, kako jih reči v španščini. Brigit se je naučila raznorazne koristne besede, denimo libro (knjiga), casa (hiša) in coche (avto). A najboljše se ji je zdelo, da sta jo naučili, kako reči amigos (prijatelji).
Kmalu je napočil čas za odhod domov. Brigit je pomahala Dayani in Andrei v slovo.
»Kakšen je bil tvoj prvi dan v cerkvi v Venezueli?« je vprašal očka.
Brigit se je nasmehnila. »Bilo je krasno! Dobila sem prijateljici. In učita me špansko!«
»Čudovito! Tako sem vesel, da si preživela lep dan.«
Brigit je pomislila na to, kako toplo sta jo sprejeli Dayana in Andrea. Nič več se ni počutila kot tujka. Vedela je, da ji je nebeški Oče pomagal, da je našla prijateljici. In vsa je bila na trnih, da bi videla, kaj ji bo prinesel preostali čas v Caracasu.
Ilustracije: Julia Castaño