Carolina priskoči na pomoč
Kako bi Carolina lahko pomagala prijatelju?
Carolina se je trudila, da bi poslušala učiteljico. A neprenehoma je pogledovala proti prijatelju Ramónu. Ni imel las!
Lasje so mu izpadali že nekaj časa. Zdaj je bil plešast.
Carolina je zaslišala nekaj za seboj. Cesar in Luis sta se hihitala. Upala je, da se ne smejita Ramónu.
Ramón je že celo dopoldne sedel s sključenimi rameni. Ni dvigoval roke. Na pogled je bil žalosten. Carolina mu je želela pomagati, da bi se počutil bolje.
Nazadnje je le napočil čas za igro zunaj. Ramón je prvi zapustil učilnico. Ko je Carolina prišla ven, ga ni videla nikjer! Ni igral nogometa. Ni plezal po plezalih. Niti ni igral ristanca pri učiteljici.
Tam je! Ramón je stal na vogalu dvorišča. In tam sta bila tudi Cesar in Luis. Carolina je stopila bližje.
»Poglej, kako veliko glavo ima!« je zavpil Cesar.
Luis se je zasmejal. »Če bi jaz imel tako grde lase, bi si tudi obril glavo.«
Ramón je stiskal pesti. Videti je bilo, kakor da bo zajokal.
Carolina je stekla k Ramónu. »A bi se igral z menoj?« ga je vprašala. Iztegnila je roko in skupaj sta odšla stran. Hodila sta, dokler nista prišla k učiteljici. Tu ju ne bo nihče nadlegoval.
»Ali bi se igral ristanc?« je vprašala Carolina.
Ramón je prikimal. S kredo je na tla narisal črte.
»A si v redu?« ga je vprašala.
»Zdaj sem.« Ramón se je nasmehnil. »Hvala za pomoč.«
Carolina se je nasmehnila. Vesela je bila, da je zbrala dovolj poguma in pomagala prijatelju!
Ilustracije: Hollie Hibbert