Očijevi dnevniki
Zgodba se je zgodila na Tahitiju.
Allan je sedel na klopi pred hišo. Sonce je zahajalo. Silhuete palm so se risale na rožnato-oranžnem nebu.
Obrnil je stran v knjigi, ki jo je bral. Ni imela slik. A Allanu ni bilo mar. To knjigo je nadvse rad bral!
Z očmi je preletel očijevo lepo pisavo. Spomnil se je tega odlomka! Vedno ga je nasmejal.
Ravno tedaj je oči stopil iz hiše. »Kaj je tako smešno?«
»Berem eno tvojih knjig.« Allan se je široko nasmehnil. »Všeč mi je odlomek o kokosih.«
»Ah, moje dnevnike misliš.« Oči se je usedel poleg Allana. »Pripovedujejo zgodbo o mojem življenju. A ne govorijo le o meni. Pišejo tudi o tebi. In o mami in tvojih bratih in sestri.«
»Kot Nefi!« je rekel Allan. »Zapisal je zgodbe o svojem življenju in pisal je tudi o družini.«
»Prav res!« je rekel oči.
»Najbolj všeč so mi odlomki o tebi,« je rekel Allan. »Ko si bil, denimo, misijonar tu na Tahitiju.«
»Meni pa so najbolj všeč zgodbe o tebi,« je rekel oči. »Mar veš, da sva te poimenovala s srednjim imenom starešine Bednarja?«
»Tega mi nisi nikdar povedal! Komaj čakam, da preberem ta odlomek.«
Oči se je nasmehnil. »V mojih dnevnikih je veliko zgodb. Dnevnik sem pisal od osmega leta.«
»Od osmega leta?« je vprašal Allan. »To je pa že res, res dolgo.«
Oči se je zasmejal. »Tako star pa še nisem.«
Allan je za hipec pomislil. »Kmalu bom star osem let,« je rekel. »A za rojstni dan lahko dobim dnevnik?«
»Seveda!« je rekel oči.
»Potem bom lahko zapisoval svoje zgodbe, tako da jih bodo nekega dne brali moji otroci.«
»To se sliši kot sijajna družinska tradicija!« je rekel oči.
Ilustracije: Alessia Girasole