Prijatelj prijatelju
Kesanje in dvigalo
Ko sem bil star enajst let, smo z družino živeli v 12-nadstropni stavbi v Hong Kongu. Vsak dan po šoli sem stekel v stavbo in se z dvigalom odpeljal v naše stanovanje.
Nekega dne sem šel v dvigalo in pritisnil vse gumbe, da so zasvetili. Zdaj se bo dvigalo ustavilo v vsakem nadstropju. Vrata so se začela zapirati, a nenadoma je roka segla med vrata in vrata so se odprla. Bila je ena od mojih zgornjih sosed. Nič ni rekla zaradi gumbov, vendar sem bil živčen. Zdelo se je, da je trajalo celo večnost, da sem prišel domov!
In res, dvigalo se je ustavilo na naslednjem nadstropju, počakalo in potem šlo naprej. Kakor hitro so se odprla vrata v mojem nadstropju, sem planil ven. Domov sem prišel prepoten, ker sem tekel tako hitro!
Kmalu potem, ko sem prišel domov, je zazvonil telefon. Bila je soseda iz dvigala. Postal sem tako živčen, ko sem čakal, da se bo mami nehala pogovarjati po telefonu.
Ko se je nehala, je vprašala: »Ali si ti pritisnil vse gumbe v dvigalu?«
Mami nisem mogel lagati. »Ja,« sem rekel.
Mami se je nasmehnila. »Prav, pojdiva gor in se pogovoriva s sosedo.«
Skupaj sva šla gor. Pozvonil sem in soseda je odprla vrata. Povešene glave sem se opravičil, ker sem pritisnil vse gumbe. Obljubil sem, da tega ne bom nikoli več naredil.
Soseda je bila prijazna. Rekla je: »Če tega ne boš nikoli več naredil, mislim, da je v redu.«
Ko sem se ji opravičil, sem se dobro počutil. In nikoli več nisem pritisnil vseh gumbov v dvigalu.
Ta izkušnja mi je pomagala spoznati kesanje. Vedel sem, da sem naredil nekaj narobe. Bilo mi je žal in prosil sem za odpuščanje. In tega nisem nikoli več ponovil. Potem sem bil srečen! Kesanje lahko tudi tebi prinese srečo.
Ilustrirala Alyssa Petersen