Pionirji v vsaki deželi
Ludovicov klavir
Ludovic je bil srečen, da služi nebeškemu Očetu.
Ludovic je pobral nekaj zložljivih stolov in jih nesel čez cesto. Bila je nedelja in cerkveni sestanki se bodo kmalu začeli. V hiši, v kateri so imeli v Togu cerkev, ni bilo dovolj stolov. Zato je Ludovic vedno prinesel stole iz dedkove hiše.
»Zakaj bi zapustil lepo cerkev, da bi šel v majhno kolibo?« je nekdo zavpil za njim. »Vaša cerkev niti klopi nima!« se mu je posmehnil nekdo drug.
Ludovic se je pretvarjal, da ni slišal. Moram samo še naprej delati, kar je prav, je razmišljal.
Ludovic je spoznal Cerkev, ko je bil star deset let. Zdaj je imel dvanajst let. S svojo družino se je nedavno krstil. Imel je duhovništvo in je pomagal razdeljevati zakrament. Prihranil je celo nekaj od denarja za malico, da je vsak teden kupil kruh za zakrament. Ludovic je bil srečen, da služi nebeškemu Očetu.
Ko je napočil čas, da se začnejo cerkveni sestanki, je bila majhna soba polna. Nekaj ljudi je sedelo na stolih, ki jih je prinesel Ludovic. Drugi ljudje so stali.
Sestanek se je začel s pesmijo. »Izrael, Izrael, Bog te kliče,« je pel Ludovic. Rad je pel v cerkvi.
Po cerkvi si je brundal, ko je pospravljal stole. Brundal si je, ko je šel domov. Nato se mu je utrnila zamisel! Vzel je svoj otroški klavir. Morda bi lahko ugotovil, kako zaigrati »Izrael, Izrael, Bog te kliče«.
Ludovic si je brundal note in udarjal na različne tipke, dokler ni zaigral prav. Kmalu se je naučil zaigrati celo pesem.
Potem se je spomnil, da ima njegova družina nekaj posnetkov cerkvenih hvalnic. Poslušal jih je in se naučil igrati še druge pesmi. Ludovic je vadil in vadil.
»Zakaj ne igraš v cerkvi, ko mi pojemo?« ga je nekega dne vprašal očka.
Ludovica je zvilo v trebuhu. »Preveč sem sramežljiv,« je rekel. »Kaj če se zmotim?«
»Potem boš nadaljeval,« je rekel očka. »Boljši pianist si, kot misliš.«
Naslednjo nedeljo Ludovic ni nesel samo stolov. V cerkev je nesel tudi svoj otroški klavir. Ko je nastopil čas za uvodno pesem, je živčno položil prste na tipke. Potem je začel igrati. Vsi so zraven peli. In zvenelo je tako dobro!
Ludovic je po tem vsako nedeljo igral v cerkvi. Včasih se je zmotil. Vendar ni odnehal. Kadar je bila pesem pretežka za igranje, so peli brez spremljave in Ludovic je vodil hvalnico.
Ludovic se je nasmehnil. Ni ga motilo, da so imeli cerkev v domu nekoga. Niti ga ni motilo, da se mu ljudje posmehujejo. Pomembno je bilo, da je s pomočjo svojih talentov služil Bogu.
Togo je državica v zahodni Afriki.
Danes je tam 21 oddelkov in vej.
Uradni jezik v Togu je francoščina.
Misijonar je Ludovica naučil brati note, da bi klavir lahko bolje igral.
Ludovic je zdaj odrasel. Oba z ženo Benedict imata rada glasbo.
Ludovic ima zdaj doma pravi klavir in v cerkvi igra orgle.
Ilustrirala Caroline Garcia