Prijatelji s taborjenja
Edison je sprva čutil, da sem ne sodi.
Brcnil je v tla. Vsi drugi otroci so se pogovarjali in postavljali šotore. On pa ni poznal nikogar.
Njegova družina je malo po tem, ko so se preselili v Španijo, prenehala hoditi v cerkev. A potem so fantje iz oddelka prišli na obisk in ga povabili na taborjenje. Zvenelo je zabavno, vendar zdaj ni bil prepričan, da sploh hoče biti tu. Čutil je, da sem ne sodi.
Dva fanta, Diego in Juan, sta pristopila k Edisonu. »Ali bi bil rad z nama v šotoru?« je vprašal Diego.
Edison je zavzdihnil in se nasmehnil. »Seveda.«
»Kul!« je rekel Juan. »In potem gremo lahko plavat.«
Fantje so postavili šotor in stekli k reki. Voda je bila hladna, toda zdaj se je Edison tako zelo zabaval, da je to komajda opazil. Po kosilu so fantje in vodniki odšli na pohod. Vrnili so se ravno takrat, ko je sonce začelo zahajati, zato so pomagali zakuriti taborni ogenj.
»Kakšna je tvoja družina?« je vprašal Juan.
Edison je k ognju prinesel kup vej. »Moji starši so precej kul. Moja sestra pa je moja najboljša prijateljica. Sem smo se preselili iz Ekvadorja.«
Diego in Juan sta se spogledala s širokima nasmehoma.
»Tudi midva sva iz Ekvadorja!« je rekel Juan.
Diego je odpel zadrgo na svoji jakni in pokazal majico. Na njej je bil znak ekvadorske nogometne ekipe.
»Oho!« je rekel Edison. »Kaj iz Ekvadorja najbolj pogrešata?«
Diego in Juan sta se zasmejala. »Hrano!« sta zavpila oba.
Fantje so še naprej govorili o tem, kaj pogrešajo iz Ekvadorja in kaj jim je všeč v Španiji. Edisonu je bilo všeč, kako lahko se je bilo pogovarjati z Diegom in Juanom.
Potem je vstal brat Cisneros, eden od voditeljev. »Posluh, vsi! Večer bi radi končali s pričevanji.«
Fantje in voditelji so drug za drugim vstali in pričevali. Zaradi njihovih besed se je Edisonu zdelo, da je njegovo srce zavito v toplo odejo.
Diego je vstal. »Vem, da je Cerkev prava. Vem, da je Bog moj Oče, in vem, da je Jezus Kristus moj Odrešenik.«
Topli občutki so se okrepili. To bi tudi jaz rad vedel, je pomislil Edison.
Ko se je z izleta vrnil domov, so mu v mislih odzvanjale Diegove besede. Želel si je, da bi lahko šel v cerkev in se z Diegom in Juanom učil o Jezusu.
Tistega večera ga je oče pri večerji vprašal: »Kako je bilo na taborjenju?«
»Čudovito je bilo!« je rekel Edison. »Plavali smo, hodili na pohode in pripravljali ogenj. Spoprijateljil sem se celo z dvema, ki sta prav tako iz Ekvadorja!«
»To je super! Povabiti jih moramo k nam domov,« je rekla mama.
Edison je premolknil. »Ali bi lahko spet začeli hoditi v cerkev?«
Mama in oče nekaj trenutkov nista rekla nič. Potem je mama zakašljala. »Če hočeš iti, lahko greš,« je rekla. »Vendar pa midva z očkom ne bova šla.«
Edison je bil žalosten. V cerkev ni hotel iti sam. Kaj če bi raje ostal doma z družino.
Potem se je spomnil toplega občutka s sestanka za pričevanje. Rad bi šel v cerkev, četudi njegova družina noče.
Poleg tega pa ne bo sam. Edison se je smehljal, ko je jedel večerjo. Potem je prijel telefon. Poznal je nekaj prijateljev, s katerimi bi lahko šel v cerkev.
Ilustrirala: Hollie Hibbert