»Dejavnost z družinsko zgodbo«, Prijatelj, avgust 2023, 30–31.

Dejavnost z družinsko zgodbo

Lucy Stevenson Ewell

(po resnični zgodbi)

»Mi lahko poveš še eno družinsko zgodbo?« je vprašala Lorrain.

Ta zgodba se je zgodila na Vanuatuju.

Lorrain se je smehljala, ko je pela zadnje besede pesmi. V Osnovni se je pravkar zaključeval čas za petje. Zdaj je bil čas, da gredo v razred.

A najprej je vstala sestra Taleo. »Rada bi vam povedala za dejavnost v Osnovni, ki jo bomo kmalu imeli,« je rekla. »Radi bi, da vsak od vas poizve o svoji družini. Starše prosite za družinske zgodbe. Potem bo na dejavnosti vsak od vas lahko povedal, kaj je izvedel.«

Ko se je Lorrain iz cerkve vrnila domov, je bila navdušena. Poiskala je velik list ga odnesla na mizo. Komaj je čakala, da bo izvedela več o svoji družini!

Lorrain je na list narisala družinsko drevo. Mami in oči sta ji pomagala črkovati vsa imena. Potem je na plakat prilepila fotografije svojih družinskih članov.

»Tudi tvoja prababica se je imenovala Lorrain,« je rekla mami. »Poimenovala sva te po njej.«

»O,« je rekla Lorrain.

»Babica Lorrain je bila zelo ljubeča.« Mami se je nasmehnila. »Ko je drugim ljudem v vasi zmanjkalo drv za ogenj, jim ga je dala babica Lorrain.«

Spoznavanje njene družine jo je zabavalo! »Mi lahko poveš še kakšno družinsko zgodbo?« je vprašala Lorrain.

»Oči ti lahko pove, kako je šel prvič v tempelj,« je rekla mami. »Imel je šest let. S starši so se podali na dolgo potovanje v tempelj na Novi Zelandiji.«

Lorrain je rada poslušala o templju. »Povej mi zgodbo, oči!« je rekla.

»Najprej smo šli na letalo, da smo odleteli na Novo Zelandijo. Potem smo se peljali z avtobusom. Potovanje je bilo dolgo.« Oči je Lorrain pokazal sliko templja. »Končno smo s starši šli noter. Pečatili smo se kot družina. To pomeni, da smo lahko večno skupaj!«

Lorrain je zaradi tega v sebi čutila toplino. Vesela je bila, da je lahko poslušala zgodbe o svoji družini.

Slednjič je napočilo jutro za dejavnost Osnovne. Lorrain je mami in sestri Taleo pomagala pripraviti vse v cerkveni zgradbi.

Potem so slišali razburljivo novico. Na njihovem otoku bodo zgradili tempelj!

Lorrain je bila zelo vesela. Ko bo dovolj stara, da bo šla lahko v tempelj, ji sploh ne bo treba daleč potovati!

Tisti večer so bili vsi Lorrainini prijatelji na dejavnosti Osnovne. Otroci so drug za drugim pripovedovali, kaj so izvedeli o svojih družinah. Ko je bila na vrsti Lorrain, je dvignila svoj plakat s svojim družinskim drevesom.

»Res mi je bilo všeč, da sem bolje spoznala svojo družino,« je rekla. »Izvedela sem, da so me imenovali po moji prababici. Izvedela sem tudi, kdaj je šla moja družina prvič v tempelj. Tempelj našim družinam lahko pomaga, da bodo večno skupaj.« Topel občutek se je vrnil. »Tako navdušena sem, da bomo tukaj v Vanuatuju dobili tempelj.«

Lorrain se je spet usedla z velikim nasmehom na obrazu. Bila je hvaležna, da lahko postaja podobna Jezusu. In bila je hvaležna za tempelj! Komaj je čakala, da bo nekoč lahko šla noter.