Bodimo pripravljeni, da bo Božji Duh vselej z nami

starešina Paul B. Pieper

od sedemdeseterih

To, da se vsak teden pripravimo, da bomo vredni vzeli zakrament, nam lahko pomaga, da bo Duh vselej z nami.

Ko sem bil star dvanajst let, smo šli z družino obiskat prizorišča iz zgodovine Cerkve v severnem delu države New York v ZDA. Spominjam se, da sem v svetem gaju razmišljal o prvem videnju in drugih čudovitih videnjih, ki jih je imel Joseph, ter pomislil: »Oh! Če bi jaz imel čudovito duhovno doživetje z nebeškimi bitji, kot ga je imel Joseph, bi bilo moje življenje začrtano.«

Od tedaj sem spoznal, da bolj kot neko močno enkratno duhovno doživetje v življenju potrebujem pogoste preproste izkušnje, da mi ohranijo trdno pričevanje in bom varen na poti nazaj domov. Nebeški Oče je vedel, da bomo v življenju potrebovali stalno vodstvo, in nam je pripravil način, da ga prejmemo.

Vsem, ki imajo dovolj vere v njegovega Sina, da se pokesajo in krstijo, da dar Svetega Duha. S tedensko uredbo zakramenta nam daje možnost, »da bo njegov Duh lahko vselej z [nami]«, če se bomo spominjali Odrešenika in spolnjevali njegove zapovedi (Nauk in zaveze 20:77). Ko s pomočjo svobodne volje sprejemamo odločitve, ki nam bodo pomagale na poti nazaj k nebeškemu Očetu, nam to omogoči, da imamo v življenju dostop do vsakdanjega vodstva Duha.

Zakrament in Duh

Nebeški Oče je vedel, da bomo potrebovali stalen dostop do vodstva njegovega Duha, ne le enkratna močna doživetja. Preko preroka Josepha Smitha je obnovil uredbo krsta s potopitvijo, ki nam pomaga, da postanemo čisti. Potem smo pripravljeni, da s potrditvijo prejmemo dar Svetega Duha in nas lahko Duh tako vodi vsak dan.

Nebeški Oče je vedel, da ne bo zadostovalo, da bomo čisti postali enkrat in da se bomo morali spominjati Odrešenika ter postati čisti vedno znova, da bo Duh vselej z nami. Zato je obnovil uredbo zakramenta. Če se bomo skrbno pripravili in redno vzeli zakrament, nam je obljubljeno, »da bo njegov Duh lahko vselej z [nami]« (Nauk in zaveze 20:77; poudarek dodan).

Vendar nam zgolj to, da se pokažemo v Cerkvi in pojemo kruh ter popijemo vodo, ne bo omogočilo dostopa do Gospodove obljube. Naše načrtne priprave na uredbo nam omogočijo, da v življenju prejmemo Odrešenikovo moč.

Športniki sposobnosti ne izpilijo zgolj s tem, da si nadenejo dres oziroma stopijo na igrišče oziroma v športno dvorano. Trenirati morajo svoja telesa, se naučiti tehnik in vaditi, da bodo v svojem športu vrhunski. Podobno se moramo tudi mi naučiti, kako naj se pripravimo, da bomo zakrament vzeli spoštljivo in vredni in bomo lahko prejeli moč, ki nam jo lahko da Odrešenik.

Svoje srce in duha lahko pripravite na zakrament tudi tako, da vsak teden opravite s seboj kratek razgovor. Sam za tak razgovor rad uporabim Nauk in zaveze 20:37. V tem verzu so pogoji za krst, ki jih je Bog razodel preroku Josephu. V verzu so pogoji, ki jih morajo izpolniti vsi, ki se želijo krstiti. Ugotavljam, da mi to pomaga, da se pripravim in prejmem obnovljene obljube, ki so na voljo preko zakramenta.

Tukaj je nekaj vprašanj, ki si jih postavim na podlagi tega odlomka, da vidim, če sem pripravljen vzeti zakrament.

Ali sem ponižen pred Bogom?

Prvi pogoj, ki je naveden v Nauku in zavezah 20:37, je, da postanemo ponižni pred Bogom. To naredimo tako, da sprejmemo in smo pripravljeni slediti njegovi volji, kot je zapisana v svetih spisih, kot jo učijo njegovi služabniki oziroma kot jo dobimo z navdihom.

Vprašam se, če se trenutno v življenju glede česarkoli borim z Bogom. Ali se upiram njegovemu vodstvu? Ali sem pozoren na nauke njegovih služabnikov? Če nisem, napravim načrt, da se bom izboljšal in se obvežem, da bom ravnal bolje, ko se pripravljam, da bom vzel zakrament. Bog ve vse – ko ugotovim, da lahko vidi celotno sliko mojega življenja, sem lažje ponižen pred njim in mu zaupam, da me bo vodil k temu, kar je najboljše.

Ali sem strtega srca in skesanega duha?

To, da smo strtega srca in skesanega duha, je povezano s ponižnostjo. Pomeni, da smo se pripravljeni podvreči Božji volji. Biti ponižen pomeni, da priznaš, da ti je žal, in odpuščaš tudi, ko je težko, oziroma ko čutiš, da so se motili drugi. Ali lahko rečete: »V srcu dobro čutim do vseh«? Ali ste kogarkoli bližnjega prizadeli oziroma do nekoga gojite slabe občutke? Ali morate prositi za odpuščanje?

Kadar sem strtega srca in skesanega duha, sem se pripravljen potruditi, da bi uredil stvari z Bogom in bližnjimi. Poskušam se znebiti slabih misli in občutkov do drugih. Duh ne ostane z nami, kadar smo prepirljivi, zato je pomemben korak, da se tega znebimo, ko se pripravljamo, da bomo prejeli zakramentno obljubo.

Ali si želim, da bi postal spet čist, in ali lahko pričujem, da sem se pokesal vseh svojih grehov?

Drugi pogoj v Nauku in zavezah 20:37 je, da »se resnično [pokesamo] vseh svojih grehov«. Ko smo se krstili, smo povsem izmili svoje grehe. Obljubili smo, da bomo poskušali spolnjevati Božje zapovedi in da se bomo pokesali, ko bomo delali napake.

Vprašam se: »Ali vzamem zakrament zgolj zaradi tega, ker mislim, da bi moral, ali pa resnično želim postati zopet čist?« Pomislim na svoje grehe in napake tega tedna in se vprašam, ali se resnično želim spremeniti in se jih znebiti. Če boste želeli postati čisti, boste po Duhu videli stvari, pri katerih se morate izboljšati, in Gospod vas bo še naprej spodbujal, da se pokesate in sprejmete boljše odločitve.

Priznanje Gospodu (in drugim, ki smo jim morda škodovali oziroma jih užalili, če je potrebno) je del naših priprav.

Vprašajte se: »Ali bi moral kaj spremeniti, pa še nisem? Ali bi se moral še česa pokesati?« Razreševanje problemov z iskrenim kesanjem nas lahko pripravi, da vredni vzamemo zakrament.

Ali sem voljan prevzeti ime Jezusa Kristusa?

Vsaka zaveza, ki jo sklenemo, predstavlja zavezanost, da bomo v večji meri prevzeli Kristusovo ime. Ko se krstimo, pokažemo svojo pripravljenost, da bomo prevzeli ime Jezusa Kristusa in spolnjevali njegove zapovedi. Ko sklenemo dodatne zaveze v templju ali sprejmemo poklic, še bolj prevzamemo Kristusovo stvar in njegove nauke. To, da smo vsak teden pripravljeni prevzeti njegovo ime kot del zakramenta, pomeni, da se ponovno zavežemo vsem zavezam in obvezam, ki smo jih predhodno sklenili z njim.

Pri ocenjevanju svojih priprav, da bom vzel zakrament, si postavim vprašanja, kot so: »Ali delam najbolje, kot lahko, da sem zgled Kristusa in njegovih naukov? Ali spolnjujem vse obljube, ki sem jih sklenil v povezavi s svojimi zavezami? Ali sem danes prav tako predan Kristusu in svojim zavezam z njim, kot sem bil na dan, ko sem jih sklenil?

Ali sem odločen, da mu bom služil do konca?

Ko smo sklenili krstne zaveze, smo Gospodu obljubili, da si bomo prizadevali spolnjevati njegove zapovedi. Dve največji zapovedi sta, naj ljubimo Gospoda in svojega bližnjega (gl. Matej 22:36–40). Svojo ljubezen Bogu in ljudem kažemo tako, da jim služimo.

Vprašam se: »Ali si vzamem čas za služenje? Ali nejevoljen služim ali pa sem srečen, da služim?« »Ali poskušam poveličati svoj poklic?« Služenje drugim nas čudovito pripravi na zakrament. Pravzaprav najpogosteje prav pri služenju drugim potrebujemo vodstvo Duha.

Zaupanje v Gospodove obljube

Ko se bomo vsak teden načrtno pripravili, da bomo vredni vzeli zakrament, bomo pripravljeni, da bo Duh vselej vplival na naše življenje in ga vodil. To je Gospodova obljuba.