Govorimo s Kristusom
Pokesajte se, se obrnite h Gospodu in bodite ozdravljeni
Temu, ki se grehov pokesa, je odpuščeno in se jih Gospod nič več ne spominja (gl. NaZ 58:42).
Nedavno je bila neka dobra in zvesta ženska, ki jo poznam, v avtomobilski nesreči hudo poškodovana. Imela je polomljena rebra in vretenca. Zdravljenje je med drugim zahtevalo tudi, da je nosila opornico na hrbtu in vratu, tako da ju ni mogla premikati. Opornica je bila videti zelo neudobna. Toda bila je potrebna. Omogočala je pogoje, v katerih sta se ji hrbet in vrat lahko pozdravila.
Kesanje je kakor ta opornica. Če grešimo, se v duši ranimo in zato, da spet ozdravimo, je potrebno božansko zdravljenje. Kesanje pripravi pogoje, ki Odrešeniku preko moči odkupne daritve omogočijo, da nas ozdravi (gl. 3 Ne 9:13). Če kateri del kesanja ni prijeten – podobno kot je neudobna opornica na zlomljenem vratu – se moramo vseeno pokesati.
Predsednik Dieter F. Uchtdorf, drugi svetovalec v Prvem predsedstvu, je učil: »Resnično kesanje nas pripravi, da spet delamo, kar je prav. Zato da se resnično pokesamo, moramo svoje grehe priznati in občutiti obžalovanje oziroma ponižno žalost in te grehe priznati pred Bogom. Če so naši grehi hudi, jih moramo priznati tudi svojemu dodeljenemu duhovniškemu voditelju. Boga moramo prositi za odpuščanje in narediti vse, kar je v naši moči, da popravimo vsakršno gorje, ki so ga naša dejanja nemara povzročila. Kesanje pomeni, da začnemo razmišljati drugače in da se spremenimo v srcu – prenehamo početi to, kar je narobe, in začnemo delati to, kar je prav. Zaradi tega se začnemo drugače vesti do Boga, sebe in življenja nasploh.«1
Ko postopek kesanja uspešno zaključimo, sledijo ozdravitev, olajšanje in sreča. Dorothy J. R. White je napisala:
Premisli o solzah, ki pritečejo navzven,
ki notranjost umijejo do čistega.2
Gospod nas vztrajno, ljubeče in s prepričevanjem roti, naj se pokesamo, ker bi nas rad ozdravil. Trpel je v telesu in duhu, da je plačal kazen za naše grehe, če se pokesamo. Pojasnjuje,
da je on, Bog, vse to pretrpel, da nam ne bi bilo treba trpeti, če se bomo pokesali.
Če pa se ne bomo pokesali, bomo tudi mi morali trpeti tako kot on.
Zaradi tega trpljenja je celo on, Bog, največji od vseh, trepetal zaradi bolečine, krvavel iz vsake pore, trpel tako telesno kakor tudi duhovno – in prosil, da mu ne bi bilo treba izpiti grenke čaše in odstopiti –
Vendar naj gre slava Očetu in da je dopolnil svoje priprave za človeške otroke.
Zato nam ponovno zapoveduje, naj se pokesamo (gl. NaZ 19:16–20).
Da bi se pokesali, se obrnili h Gospodu in bili ozdravljeni!
Izgubljeni sin se je ponižno vrnil k očetu in rekel: »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.« (Lk 15:21) Oče mu je izkazal dobrodošlico. Tudi naš nebeški Oče nam izkaže dobrodošlico, ko se pokesamo.
Vrnitev izgubljenega sina, James Tissot