Da bi se ga vselej spominjali
Iz govora, ki je bil izrečen na Univerzi Brighama Younga v Idahu, in sicer 27. januarja 2009. Če želite govor poslušati v angleščini, pojdite na web.byui.edu/devotionalsandspeeches/default.aspx.
Če se Odrešenika vselej spominjamo, lahko »radostno naredimo vse, kar je v naši moči«, prepričani, da nas bosta pri tem spremljali njegova moč in ljubezen.
Zakramentni molitvi potrjujeta, da je eden od osnovnih namenov zakramenta, kakor ga je uvedel Gospod Jezus Kristus, ta, da bi se ga lahko vselej spominjali (gl. NaZ 20:77, 79). To, da se Odrešenika spominjamo, pomeni, da se spomnimo tudi njegove odkupne daritve, ki jo simbolno predstavljata kruh in voda kot simbola njegovega trpljenja in smrti. Nikoli ne smemo pozabiti, kaj je za nas naredil, kajti brez njegove odkupne daritve in vstajenja življenje ne bi imelo smisla. Z njegovo odkupno daritvijo in vstajenjem pa ima naše življenje večne, božanske možnosti.
Rad bi se poglobil v tri vidike tega, kaj pomeni to, da se ga »vselej spominjamo«. Prvič, da si ga prizadevamo spoznati in slediti njegovi volji, drugič, da prepoznamo in sprejmemo svojo dolžnost, da Kristusu odgovarjamo za vsako misel, besedo in dejanje, in tretjič, da živimo po veri in brez strahu, da se lahko k Odrešeniku vselej obračamo po pomoč, ki jo potrebujemo.
1. Prizadevajmo si Kristusa spoznati in slediti njegovi volji, prav kakor je on sledil Očetovi volji.
Zakramentni blagoslov kruha nas obvezuje, da smo voljni prevzeti ime Sina in se ga vselej spominjati ter izpolnjevati zapovedi, ki nam jih je dal (gl. NaZ 20:77). Prav bi bilo, da bi to zapoved brali tudi tako, da se ga moramo »vselej spominjati, da bi spolnjevali njegove zapovedi«. Tako se je on vedno spominjal Očeta. Rekel je: »Jaz sam od sebe ne morem ničesar storiti: kakor slišim, sodim, in moja sodba je pravična, ker ne iščem svoje volje, ampak voljo tistega, ki me je poslal.« (Jn 5:30)
Jezus je popolno enotnost z Očetom dosegel tako, da se je tako v telesu kot v duhu popolnoma podredil Očetovi volji. Ko je Jezus govoril o svojem Očetu, je rekel: »Vedno delam to, kar je všeč njemu.« (Jn 8:29) Jezus se je zato, ker je bila takšna Očetova volja, podvrgel celo smrti, da se je »Sinova volja zlila z Očetovo voljo« (Moz 15:7). Osrednji razlog, zakaj je imelo Jezusovo delovanje takšno jasnost in moč, je bil, ker se je osredotočil na Očeta.
Enako je tudi pri vas in meni Kristus lahko središče našega življenja in lahko postanemo eno z njim, prav kakor je on eno z Očetom (gl. Jn 17:20–23). Začnemo lahko tako, da iz svojega življenja najprej vse stvari vzamemo, nakar jih vanj spet vrnemo po prednostnem redu tako, da je Odrešenik v središču. Najprej moramo postaviti stvari, ki nam omogočajo, da se ga vselej spominjamo – pogosta molitev in preučevanje svetih spisov, premišljeno preučevanje apostolskih naukov, tedenske priprave na to, da zakrament vzamemo vredni, nedeljsko čaščenje ter to, da si zapišemo in se spomnimo, kaj nas Duh in izkušnje učijo o tem, da smo učenci.
Spomnite se lahko tudi drugih stvari, ki vam zlasti ustrezajo v tem trenutku življenja. Potem ko imamo za te zadeve zadosten čas in sredstva, tako da je v središču našega življenja Kristus, lahko dodajamo druge odgovornosti in stvari, ki imajo vrednost, kot je izobrazba in družinske odgovornosti. Tako bistvenih stvari iz našega življenja ne bodo izrinile zgolj dobre stvari in tiste stvari manjše vrednosti, temveč bodo manj pomembne ali pa bodo celo odpadle.
Zavedam se, da je usklajevanje volje s to od Jezusa Kristusa, kakor je on uskladil svojo z Očetovo, nekaj, kar se ne doseže zlahka. Predsednik Brigham Young (1801–1877) je razumevajoče govoril o našem izzivu, ko je rekel:
»Po vsem tem, kar je bilo rečeno in storjeno, potem ko je Bog tako dolgo vodil svoje ljudstvo, mar ne opažate, da gre za pomanjkanje zaupanja v vanj? Ali to lahko opazite pri sebi? Nemara se vprašate: ʻ[Brat] Brigham, ali to opaziš pri sebi?ʼ Da, vidim, da mi še manjka zaupanja, do določene mere, vanj, v kogar zaupam. Zakaj? Ker nimam moči, kar je posledica tega, kar je padec prinesel meni. […]
[…] Včasih se pri meni pojavi nekaj, kar vidno zariše ločnico med mojimi interesi in interesi mojega Očeta v nebesih, nekaj, zaradi česar moji interesi in interesi mojega Očeta v nebesih niso povsem enotni.
Vem, da bi morali občutiti in razumeti, kolikor je mogoče, kolikor nam bo naša padla narava dopuščala, kolikor lahko imamo vere in spoznanja, da razumemo sebe, da so interesi tistega Boga, kateremu služimo, naši interesi in da nimamo drugih ne v času ne v večnosti.«1
Čeprav nemara ne bo lahko, gremo lahko vedno dalje z vero v Gospoda. Pričam lahko, da bosta s časoma naša želja in sposobnost, da se Odrešenika vselej spomnimo in mu sledimo, večji. Potrpežljivo bi morali delati za uresničitev tega cilja in vedno moliti za razsodnost in božansko pomoč, ki ju potrebujemo. Nefi je svetoval: »A glejte, povem vam, da morate vedno moliti in ne opešati; da za Gospoda ne smete ničesar storiti, če na prvem mestu me molite k Očetu v Kristusovem imenu, da bo posvetíl vaša dejanja, da bodo vaša dejanja lahko za dobrobit vaše duše.« (2 Ne 32:9)
Bil sem priča preprostemu primeru tovrstne molitve, ko je bilo starešini Dallinu H. Oaksu iz zbora dvanajstih apostolov in meni naročeno, naj vodiva videokonferenčni razgovor z nekim parom v neki drugi državi. Malo preden sem šel v studio, sem ponovno pregledal podatke, ki sva jih zbrala o paru, in občutil sem, da sem na razgovor pripravljen. Nekaj minut pred določenim časom sem starešino Oaksa videl, kako je sedel s sklonjeno glavo. Čez trenutek je glavo dvignil in rekel: »Pravkar sem končal z molitvijo, ko sem se pripravljal za ta razgovor. Potrebovala bova dar razsodnosti.« Ni zanemaril najpomembnejše priprave, molitve za posvetitev najinega dela za najino dobro in za Gospodovo slavo.
2. Pripravite se, da boste Kristusu odgovarjali za vsako misel, besedo in dejanje.
Sveti spisi jasno povedo, da bo veliki dan sodbe, ko bo Gospod sodil narodom (gl. 3 Ne 27:16) in ko se bo vsako koleno upognilo in vsak jezik priznal, da je on Kristus (gl. Rim 14:11; Moz 27:31; NaZ 76:110). Posebno naravo in razsežnost te sodbe Alma opisuje v Mormonovi knjigi:
»Kajti besede nas bodo obsodile, da, vsa naša dela nas bodo obsodila; ne bomo prepoznani za neomadeževane; in obsodile nas bodo tudi naše misli; in v tem groznem stanju si ne bomo drznili pogledati navzgor k Bogu; in bili bi veseli, če bi lahko zapovedali skalam in goram, naj padejo na nas, da bi nas skrile pred njegovo navzočnostjo.
A tako ne more biti; pristopiti moramo in stati pred njim v njegovi slavi in v njegovi moči in v njegovi sili, veličanstvu in gospostvu in priznati svojo večno sramoto, da so vse njegove sodbe pravične; da je pravičen v vseh svojih delih in da je usmiljen s človeškimi otroki in da ima vso moč odrešiti vsakogar, ki verjame v njegovo ime in prinaša sad, ki ga obrodi kesanje.« (Al 12:14–15)
Ko je Odrešenik opredelil svoj evangelij, je imela ta sodba osrednje mesto. Rekel je:
»Glejte, dal sem vam svoj evangelij in to je evangelij, ki sem vam ga dal – da sem prišel na svet, da spolnim voljo svojega Očeta, ker me je moj Oče poslal.
In moj Oče me je poslal, da bom vzdignjen na križ; in da bi, ko bom vzdignjen na križ, lahko pritegnil vse ljudi k sebi, da bo, kakor so me ljudje vzdignili, prav tako Oče vzdignil ljudi, da bodo stali pred menoj, da jim bo sojeno po njihovih delih, naj so bila dobra ali naj so bila zla –
in zato sem bil vzdignjen; zato bom glede na Očetovo moč pritegnil ljudi k sebi, da jim bo sojeno po njihovih delih.« (3 Ne 27:13–15)
To, da je bil »dvignjen na križ« je, seveda, simbolni način omenjanja odkupne daritve Jezusa Kristusa, s čimer je zadovoljil zahtevam, ki bi jih imela pravica do vsakega od nas. Drugače rečeno, s svojim trpljenjem in smrtjo v Getsemaniju in na Golgoti je plačal vse, kar bi pravica lahko zahtevala od nas zaradi naših grehov. Zatorej stoji na mestu pravice in je njeno poosebljenje. Prav kakor je Bog ljubezen, je Bog tudi pravica. Svoje dolgove in obveznosti moramo sedaj poravnati pri Jezusu Kristusu. Zatorej ima pravico, da nam sodi.
Ta sodba, izjavlja, je osnovana na naših delih. Zlasti »dobra novica« njegovega evangelija je, da ponuja dar odpuščanja, ki je pogojen z našim kesanjem. Če so med našimi deli dela kesanja, nam grehe in napake odpusti. Če dar odpuščanja zavržemo in se nočemo pokesati, potem nam je naložena kazen pravice, ki jo sedaj zastopa. Rekel je, da je vse to pretrpel za vse, da nam ne bi bilo treba trpeti, če pa se ne bomo pokesali, bomo morali trpeti celo tako, kot je on (gl. NaZ 19:16–17).
Vselej se ga spominjati torej pomeni, da se vselej spominjamo, da pred njim ni nič skrito. Ni delčka našega življenja, naj bo dejanje, beseda ali misel, ki je lahko skrito pred tem, da bi Oče in Sin to vedela. Nobeno goljufanje pri testu, nobena kraja v trgovini, nobena poželjiva domišljija ali predajanje in nobena laž ni izpuščena, spregledana, skrita ali pozabljena. Z vsem, čemur koli se že »izognemo« v življenju ali nam to uspe skriti pred drugimi ljudmi, se moramo vseeno soočiti, ko pride neizbežni dan, ko smo vzdignjeni pred Jezusa Kristusa, Boga čiste in popolne sodbe.
To me je včasih res spodbudilo h kesanju ali da sem se grehu preprosto izognil. V nekem primeru, povezanem s prodajo hiše, je prišlo do napake v dokumentaciji in znašel sem se v položaju, ko sem bil pravno upravičen, da bi od kupca dobil več denarja. Moj nepremičninski agent me je vprašal, če hočem denar obdržati, ker sem bil do tega upravičen. Pomislil sem, da se bom soočil z Gospodom, ki je poosebljena pravica, in kako bom poskušal pojasniti, da sem pravno upravičen, da izkoristim kupca in njegovo napako. Nisem se videl kot zelo prepričljivega, zlasti ker bi obenem verjetno prosil za milost zase. Vedel sem, da ne bi mogel mirno živeti, če bi bil tako brez časti, da bi denar obdržal. Agentu sem odgovoril, da se bomo držali kupčije, kakor smo jo vsi razumeli na začetku. To mi pomeni veliko več od vsakršne denarne vsote, ker vem, da se mi zaradi prodaje ne bo treba za nič kesati.
V mladosti sem bil nekoč malomaren tako, da sem povzročil manjšo poškodbo enega svojih bratov. Tega si takrat nisem prišteval za lastno neumnost in nihče nikdar ni vedel, da sem bil v to zadevo vpleten. Leta kasneje sem molil, da bi mi Bog razodel, če je v mojem življenju še kaj, kar bi moral popraviti, zato da bi bil pred njim bolj sprejemljiv, pa sem se spomnil tega dogodka. Na to sem pozabil, Duh pa mi je šepetal, da je bil to nerazrešen prestopek, za katerega se moram pokesati. Poklical sem svojega brata, se opravičil in ga prosil odpuščanja, kar je nemudoma in radodarno storil. Če bi se opravičil, ko se je nesreča pripetila, bi mi bilo manj nerodno in bi manj obžaloval.
Zdelo se mi je zanimivo in pomembno, da Gospod na tisti daljni, pretekli dogodek ni pozabil, čeprav jaz sem. Grehi ne poskrbijo sami zase oziroma ne zbledijo. V večni ekonomiji stvari se grehov ne »pomete pod preprogo«. Z njimi moramo opraviti in čudovito je, da zaradi Odrešenikove odkupne milosti lahko to storimo veliko bolj veselo in manj boleče, kakor če bi morali razžaljeni pravici zadostiti sami.
Prav tako bi morali biti pogumni, ko premišljujemo o sodbi, v kateri ni nič spregledano, ker to pomeni tudi, da nikdar ne bo spregledana nobena poslušnost, nobena prijaznost in nobeno dobro delo, ne glede kako majhno ne bo pozabljeno, in noben odgovarjajoči blagoslov ne bo zadržan.
3. Ne bojte se in se k Odrešeniku ozirajte po pomoč.
Jezus je v zgodnjih dneh obnove svetoval Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju ter ju tolažil, ko sta prevajala Mormonovo knjigo, in jima kmalu podelil duhovništvo. Joseph je bil takrat star triindvajset let, Oliver pa dvaindvajset. Preganjanje in druge ovire so bile pogoste, če že ne stalne. V teh pogojih jima je Gospod aprila 1829 takole spregovoril.
Dejal jima je, naj se ne bojita, ampak delata dobro. Tudi če se Zemlja in pekel skupaj zarotita proti njima, če bosta zgrajena na njegovi skali, ju ne bosta nadvladala.
Rekel jima je, da ju on ne obsoja, naj gresta svojo pot in nič več ne grešita ter z vso resnostjo opravljata delo, ki jima ga je zapovedal.
V vsaki misli naj se ozirata k njemu, ne dvomita in se ne bojita.
Pogledata naj rane, ki so mu prebodle stran, in tudi sledi žebljev na rokah in nogah, naj bosta zvesta, spolnjujeta njegove zapovedi in bosta podedovala kraljestvo v nebesih. (gl. NaZ 6:34–37)
Če se k Odrešeniku oziramo v vsaki misli, je to tako, kakor če bi se ga »vselej spominjali«. Pri tem nam ni treba dvomiti ali se bati. Odrešenik je Josepha in Oliverja opomnil, prav kakor opominja nas, da mu je bila zaradi odkupne daritve dana vsa moč v nebesih in na zemlji (gl. Mt 28:18) in ima tako sposobnost kot željo, da nas varuje in poskrbi za naše potrebe. Biti moramo samo zvesti in se lahko brezpogojno zanašamo nanj.
Joseph je po tolažilnem razodetju, ki sta ga prejela z Oliverjem, pretrpel bridko, bolečo izkušnjo, ki ga je naučila, da se je oziral k Odrešeniku in se ni bal mnenj, pritiskov in groženj ljudi.
Joseph je junija 1828 Martinu Harrisu dovolil vzeti prvih 116 strani rokopisa Mormonove knjige iz Harmonyja v Pennsylvaniji, da bi jih pokazal družinskim članom v Palmyri v New Yorku. Potem ko se Martin ni vrnil, kakor je obljubil, je zaskrbljeni Joseph potoval s poštno kočijo na dom njegovih staršev v okrožje Manchester v New Yorku. Prerok je nemudoma poslal po Martina. Ko je Martin prispel, je priznal, da rokopisa nima oziroma ne ve, kje je.
Joseph je vzkliknil: »Oh! Moj Bog, moj Bog. […] Vse je izgubljeno, izgubljeno. Kaj naj naredim? Grešil sem. Jaz sem bil tisti, ki sem skušal Božji srd, ker sem ga prosil za to, kar ga nisem imel pravice prositi. […] Le katere graje angela Najvišjega nisem vreden?«
Naslednji dan se je prerok vrnil v Harmony. Ko je bil tam, je rekel: »Postal sem ponižen v mogočni molitvi pred Gospodom […], da bi morda, če bi bilo mogoče, po njegovi roki prejel milost in bi mi bilo odpuščeno vse, kar sem storil, kar je bilo v nasprotju z njegovo voljo«2
Potem ko je Bog Josepha pograjal, ker se je ljudi bal bolj kot Boga, mu je rekel,
da je bil izvoljen, da bo delal Gospodovo delo, toda zaradi prestopka, če ne bo oprezen, bo padel.
Toda pomni naj, da je Bog milosten; zato naj se pokesa za to, kar je storil, kar je v nasprotju z zapovedjo, ki mu jo je dal, in je še izvoljen in spet poklican na delo. (gl. NaZ 3:9–10)
»Gospod je Josephu za nekaj časa Urim in Tumim ter plošče vzel. Toda te stvari so mu bile kmalu vrnjene. ʻAngel je bil vzradoščen, ko mi je Urim in Tumim vrnil,ʼ se je spominjal prerok, ʻin rekel, da je Bog zadovoljen z mojo zvestobo in ponižnostjo, in me ima rad zaradi moje potrpežljivosti ter marljivosti v molitvi, v čemer sem tako dobro opravil svojo dolžnost, […] da sem spet lahko začel delo na prevodu.ʼ Ko je Joseph nadaljeval z velikim delom pred sabo, so ga sedaj krepili prijetni občutki, da je prejel Gospodovo odpuščanje, in nova odločenost, da izpolnjuje Božjo voljo.«3
Prerok se je po tej izkušnji zatrdno odločil, da se bo zanašal na Boga in da se ne bo bal, kaj lahko naredijo ljudje. Njegovo življenje je bilo po tem svetel primer, kaj pomeni to, da se spominjamo Kristusa, tako da se zanašamo na njegovo moč in milost. Joseph je o tem razumevanju takole govoril med svojim težkim in mučnim priprtjem v ječi Liberty v Misuriju.
Rekel je, da je za veliko ladjo v neurju zelo dobro, če izkoristi veter in valove.
Zato moramo narediti vse, kar je v naši moči, da bomo potem stali mirno z največjo gotovostjo, da bomo videli Božjo odrešitev in da se bo razodela njegova roka. (gl. NaZ 123:16–17)
Skratka, »vselej se ga spominjati« pomeni, da življenja ne živimo v strahu. Vemo, da bo vsak na svoj način doživel izzive, razočaranja in žalost, vendar vemo tudi, da bodo na koncu zaradi našega božanskega Zagovornika vse stvari v naše dobro (gl. NaZ 90:24; 98:3). To vero je predsednik Gordon B. Hinckley (1910 – 2008) izrazil tako preprosto, ko je rekel: »Stvari se bodo dobro iztekle.«4 Če se Odrešenika vselej spominjamo, lahko »radostno naredimo vse, kar je v naši moči«, prepričani, da nas bosta pri tem spremljali njegova moč in ljubezen.Da
bi se ga vselej spominjali – da bi nas vselej spremljal njegov duh (gl. NaZ 20:77)! Pričujem o moči odkupne daritve Jezusa Kristusa. Pričujem o resničnosti živega, vstalega Gospoda. Pričujem o neskončni in osebni ljubezni, ki jo imata Oče in Sin do vsakega od nas in molim, da bomo živeli tako, da bomo stalno pomnili to ljubezen v vseh njenih izraznostih.
Mir vam zapuščam, Walter Rane, z dovoljenjem Zgodovinskega muzeja Cerkve; Nalomljeni kruh, Walter Rane
KRISTUS V GETSEMANIJU, Heinrich Hofmann, Z DOVOLJENJEM: C. Harrison Conroy Co.
Drugi prihod, Harry Anderson © IRI
Pomazilil je oči slepega, Walter Rane, z dovoljenjem Zgodovinskega muzeja Cerkve