Končno sem prisluhnil
»Ona je stara prijateljica in ne gre za zmenek,« sem si rekel. Zakaj me je torej Duh svaril, da tam ne bi smel biti?
Ko sem bil na fakulteti, sem bil blagoslovljen z zanimivim zdravniškim stažem v mestu daleč od doma. V bližini je živela moja stara prijateljica in nisva bila iste vere, vendar naju najine razlike niso ustavile, da ne bi bila prijatelja.
Ko sem Madeline (ime je spremenjeno) spoznal, sva oba delala z nekim drugim dekletom, ki je bila čudovit vzor svete iz poslednjih dni. Spomnim se, da mi je duh pokazal komaj opazne razlike med obema dekletoma, s čimer mi je pojasnil, kako nam celo majhne odločitve lahko začrtajo smer v življenju. Ta duhovni vtis mi je dejansko ostal več let.
Po nekaj letih sva z Madeline zopet vzpostavila stik in načrtovala, da se bova dobila. Ko je napočil večer, sem postal presenetljivo živčen. Z vlakom sem se odpeljal v njeno mesto in ko sem prihajal bližje, mi je glas v mislih in srcu rekel: »Na zmenke naj bi hodil samo z dekleti, ki imajo visoka merila.«
»To ni zmenek,« sem pomislil. »Samo dobil se bom s staro prijateljico.« Duh je svarilo ponavljal tako dolgo, dokler nisem spoznal, da je res šlo za zmenek, in začel sem se spraševati o sedanjih merilih in življenjskem slogu moje prijateljice. »Saj ve, da sem SPD,« sem razmišljal razumsko. »Moja merila pozna, zato ne bo težav.«
Vendar sem se vseeno začel spraševati, če naju nemara »komaj opazne razlike«, ki sem jih opazil, preden sta se najini poti razšli, niso ločile bolj, kot sem pričakoval. Zato sem sledil navdihu Duha in prijateljico poklical, da bi srečanje odpovedal. Tako sem se bal, da bi jo prizadel. Kako bi duhovno svarilo lahko pojasnil prijateljici, ki ne ceni poslanstva Svetega Duha?
Pojasnil sem, da se ne počutim lagodno glede ene od stvari, ki sva jih načrtovala, in upal, da bo to zadosten razlog, da se bom srečanju izognil. Bila je razočarana in predlagala spremembo načrta. Odleglo mi je in sem v spremembo privolil, ker sem si mislil: »Mogoče me je Sveti Duh svaril prav zaradi te stvari.« Toda tesnoba, ki sem jo čutil, ni izginila.
Tisti večer sva se zabavala, vendar mi je Duh sem ter tja rekel, da je bilo svarilo od prej pomembno. Sprva nič ni bilo videti zaskrbljujoče, toda ko se je večer odvijal dalje, je postalo jasno, da hodiva, čeprav imava nemara podobno ozadje, v popolnoma različnih smereh. Najina merila niso bila ista – niti v majhnih stvareh. Ko je naročila vino, sem pojasnil, da jaz alkohola raje ne bi plačal. Spoštovala je moje želje in ga plačala sama.
Ko se je večer odvijal dalje, sem postajal vse bolj nemiren. Ko je bila večerja pri kraju, sem sedel na robu stola, pripravljen za odhod, ker sem vedel, da bo zadnji večerni vlak kmalu odpeljal, živel pa sem predaleč, da bi šel s taksijem. Ker je prijateljica vedela, kaj me skrbi, mi je rekla, da lahko prespim pri njej. Duh me sedaj ni hotel pustiti in mi je potrjeval, kar sem že vedel: to, da bi prespal pri njej, ni prišlo v poštev.
Ko sem jo pospremil domov, sem si zelo prizadeval, da bi bil videti miren. »Ali si prepričan, da nočeš ostati?« je vprašala. Bil sem prepričan. Ni bila vsiljiva ali nesramna, toda Duh mi je tiho govoril jasneje od glasu grmenja. Vlaka nisem smel zamuditi!
Počakal sem toliko, da sem se prepričal, da je v hiši, nakar sem tekel, kolikor hitro sem le lahko, da sem na železniško postajo prišel pravočasno. Nisem si mogel kaj, da ne bi razmišljal o Jožefu v Egiptu, ko je pred skušnjavo pobegnil (gl. 1Mt 39:7–12).
Ko premišljujem o dogodkih tistega večera, čutim tako strah kot hvaležnost: strah pred tem, kaj bi se lahko zgodili, in hvaležnost za to, da me je spremljal Sveti Duh. Duh mi je govoril in čeprav bi moral prisluhniti že prej, sem hvaležen, da sem to končno storil.
Očitno je, da moje videnje položaja tistega večera zagotovo ni bilo tako jasno, kot je bilo Gospodovo. Izaija je zapisal:
»Kajti moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti, govori Gospod.
Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so moje poti nad vašimi potmi in moje misli nad vašimi mislimi.« (Iz 55:8–9)
Za nekatere odločitve, ki jih v življenju sprejmemo, se odločimo hitro in jih hitro pozabimo. So pa druge odločitve, ki jih sprejmemo na podlagi lekcij, ki jih ne bomo nikdar pozabili. Tako hvaležen sem, ker vem, da takrat, ko prisluhnemo navdihu Svetega Duha – in ko to naredimo takoj – lahko lažje ostanemo na poti, ki nam jo je začrtal Jezus Kristus.
Ilustriral: Jeff Ward