Imejte v mislih

Tabernakelj in žrtev

Med branjem Stare zaveze včasih naletimo na dolge odlomke o tem, kar je bilo očitno pomembno za Gospoda, a se nam danes morda ne zdi neposredno koristno. Primeri: 2 Mojzes 25–30, 35–40, 3 Mojzes 1–9, 16–17. Ta poglavja podrobno opisujejo izraelski tabernakelj v divjini in žrtvovanje živali, ki se je tam izvajalo.¹ Tabernakelj je bil prenosni tempelj, Gospodovo prebivališče pri njegovem ljudstvu.

Naši sodobni templji imajo podobnosti z izraelskim tabernakljem, a zagotovo ne ustrezajo opisu v Drugi Mojzesovi knjigi. In mi v templjih ne ubijamo živali – Odrešenikova odkupna daritev je žrtvovanje živali končala pred več kot dva tisoč leti. A navkljub tem razlikam ima danes branje o starodavnih izraelskih načinih čaščenja veliko vrednost, zlasti če jih vidimo, kakor jih je Božje ljudstvo v Mormonovi knjigi – kot način, da so »okrepili vero v Kristusa« (Alma 25:16, gl. tudi Jakob 4:5, Jarom 1:11). Ko razumemo simboliko tabernaklja in žrtvovanja živali, lahko dobimo duhovni vpogled v to, kar bo tudi nam okrepilo vero v Kristusa.

Robert T. Barrett: ilustracija, kako Izraelci v tabernakelj nosijo jagnje

Tabernakelj krepi vero v Jezusa Kristusa

Ko je Bog Mojzesu zapovedal, naj v izraelskem taboru postavi tabernakelj, je navedel njegov namen: »[D]a bom prebival med njimi.« (2 Mojzes 25:8) V tabernaklju je Božjo navzočnost predstavljala skrinja zaveze – lesen zaboj, prekrit z zlatom, ki je vseboval pisne dokumente o zavezi Boga z njegovim ljudstvom (gl. 2 Mojzes 25:10–22). Skrinjo so hranili v najsvetejši, najbolj notranji sobi, ki jo je od preostalega tabernaklja ločila tančica. Ta tančica je predstavljala našo ločenost od Božje navzočnosti zaradi padca.

Vemo samo za enega človeka, ki je poleg Mojzesa smel vstopiti v ta »najsvetejši prostor« (2 Mojzes 26:34) – veliki duhovnik. Kakor druge duhovnike so ga najprej morali umiti in maziliti (gl. 2 Mojzes 40:12–13) in obleči v sveta oblačila, ki so simbolizirala njegovo službo (gl. 2 Mojzes 28). Enkrat letno, na dan, imenovan dan odkupitve, je veliki duhovnik žrtvoval v imenu ljudstva, preden je sam vstopil v tabernakelj. Pri tančici je prižgal kadilo (gl. 3 Mojzes 16:12). Dišeč dim se je dvigal v nebo in predstavljal molitve ljudi, ki so se dvigale k Bogu (gl. Psalm 141:2). Potem je veliki duhovnik, ki je prinesel kri žrtvene živali, prišel skozi tančico in pristopil k Božjemu prestolu, ki ga je simbolizirala skrinja zaveze (gl. 3 Mojzes 16:14–15).

Ker veste, kar veste o Jezusu Kristusu in njegovi vlogi v načrtu nebeškega Očeta, ali lahko uvidite, kako nas tabernakelj usmerja k Odrešeniku? Prav kakor tabernakelj, in skrinja v njem, predstavlja Božjo navzočnost med Božjim ljudstvom, je bil Jezus Kristus Božja navzočnost med Božjim ljudstvom (gl. Janez 1:14). Jezus Kristus je prav kakor veliki duhovnik Posrednik med nami in Bogom Očetom. Šel je skozi tančico, da bi za nas posredoval z vrlino krvi svojega žrtvovanja (gl. Hebrejcem 8–10).

Nekateri vidiki izraelskega tabernaklja se vam morda slišijo znani, zlasti če ste bili v templju, da ste prejeli lastne uredbe. Tempeljska celestialna sobana kakor najbolj svet kraj tabernaklja predstavlja Božjo navzočnost. Če hočemo vstopiti, nas morajo najprej umiti in maziliti. Nosimo sveta oblačila. Molimo pri oltarju, s katerega se molitve dvigajo k Bogu. In slednjič gremo skozi tančico v Božjo navzočnost.

Morda je najpomembnejša podobnost med sodobnimi templji in starodavnimi tabernaklji to, da če ju razumemo pravilno, krepita našo vero v Jezusa Kristusa in nas navdata s hvaležnostjo za njegovo odkupno žrtvovanje. Bog želi, da vsi njegovi otroci vstopijo v njegovo navzočnost; želi »kraljestvo duhovnikov« in duhovnic (2 Mojzes 19:6). A grehi nam preprečujejo, da bi ta blagoslov prejeli, kajti »z Bogom ne more prebivati nič nečistega« (1 Nefi 10:21). Bog Oče je torej poslal Jezusa Kristusa, ki je kot naš »véliki duhovnik dobrih stvari, ki so se zgodile« (Hebrejcem 9:11). Razgrne nam tančico in da moč vsem izmed Božjega ljudstva, da se bomo približali »z zaupnostjo prestolu milosti, da bomo dosegli usmiljenje« (Hebrejcem 4:16).

Danes je namen templja večji, kot le prejeti svoje povzdignjenje. Potem ko prejmemo svoje uredbe, lahko stopimo na mesto svojih prednikov, in uredbe prejmemo namesto njih. V nekem smislu lahko postanemo nekako kakor starodavni veliki duhovnik – in veliki duhovnik – in drugim odpremo pot do Božje navzočnosti.

Tabernakelj krepi vero v Jezusa Kristusa

Starodavni običaj žrtvovanja živali, ki je obstajal veliko pred Mojzesovo postavo, močno uči načela odkupne daritve in sprave. Zaradi obnovljenega evangelija vemo, da sta Adam in Eva žrtvovala, razumela, da se to simbolično nanaša na Odrešenikovo žrtvovanje, in to učila svoje otroke (gl. Mojzes 5:4–12, gl. tudi 1 Mojzes 4:4).

Simbolika žrtvovanja živali je bila morda videti zlasti bridka v starodavnem Izraelu na dan odkupne daritve (v hebrejščini »Yom Kippur«). Potreba po tej vsakoletni slovesnosti je opisana v Tretji Mojzesovi knjigi 16:30: »Kajti ta dan bo za vas opravljen spravni obred, da boste očiščeni; vseh svojih grehov boste očiščeni pred Gospodom.« Tako je Božja navzočnost lahko ostajala med ljudmi. Ta odkupna daritev je bila opravljena v raznovrstnih obredjih. V enem so zaklali kozla, in sicer kot darovanje za grehe ljudstva, veliki duhovnik pa je kozjo kri nesel v najsvetejši prostor. Veliki duhovnik je kasneje svoje roke položil na živega kozla in izpovedal grehe izraelskih otrok – simbolično je te grehe prenesel na kozla. Kozla so nato izgnali iz izraelskega tabora.

V tem obredu so kozli simbolizirali Jezusa Kristusa, ki je prevzel mesto grešnega ljudstva. Grehu se ne sme dopustiti v Božjo navzočnost. Bog pa je, namesto da bi grešnike pogubil ali jih izgnal, poskrbel za drug način – namesto tega je bil ubit in izgnan kozel. »Kozel naj odnese na sebi vse njihove krivde.« (3 Mojzes 16:22)

Simbolika teh obredov je kazala pot, ki jo je Bog priskrbel, da bi nas pripeljala nazaj v njegovo navzočnost – Jezusu Kristusu in njegovi odkupni daritvi. Odrešenik je »nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine«, celo »krivdo nas vseh« (Izaija 53:4, 6). Stopil je na naše mesto, dal svoje življenje, da je plačal kazen za greh, nakar je z vstajenjem premagal smrt (gl. Mozija 15:8–9). Žrtvovanje Jezusa Kristusa je bilo »veliko in poslednje žrtvovanje; da, ne žrtvovanje človeka, niti živali, niti nobene vrste ptic; kajti ne bo človeško žrtvovanje; temveč mora biti neskončno in večno žrtvovanje« (Alma 34:10). Bil je izpolnitev vsega, na kar so nakazovala starodavna žrtvovanja.

Zato je po svojem zaključenem žrtvovanju dejal: »[N]e boste mi več darovali prelivanja krvi; da, vaše žrtve /…/ bodo odpravljene. /…/ In za žrtev mi boste darovali strto srce in skesanega duha.« (3 Nefi 9:19–20)

Ko torej v Stari zavezi najdete odlomke o žrtvovanjih in tabernaklju (oziroma kasneje o templju) – in našli jih boste veliko – si zapomnite, da je bil prvotni namen vsega tega okrepiti vašo vero v Mesijo, Jezusa Kristusa. V srcu in mislih se obrnite k njemu. Premišljujte, kaj je naredil, da bi vas pripeljal nazaj v Božjo navzočnost – in kaj boste naredili vi, da mu boste sledili.

Opomba

1. Druga Mojzesova knjiga 33:7–11 omenja »shodni šotor«, kjer se je Mojzes pogovarjal z Gospodom, a to ni bil kraj za žrtvovanje, opisano v Drugi in Tretji Mojzesovi knjigi. Ta žrtvovanja so opravljali v tabernaklju, ki je opisan v 25.–30. poglavju Druge Mojzesove knjige, ki ga je Bog Mojzesu zapovedal postaviti in so ga postavili izraelski otroci (gl. 2 Mojzes 35–40). Tabernakelj, kjer je Aron s sinovi opravljal žrtvovanja živali, so pogosto imenovali tudi »shodni šotor« (gl. npr. 2 Mojzes 28:43, 38:30, 3 Mojzes 1:3).