Imejte v mislih

Zgodovinske knjige v Stari zavezi

Knjige od Jozueta do Estere tradicionalno poznamo kot »zgodovinske knjige« Stare zaveze. To ne pomeni, da druge knjige v Stari zavezi nimajo zgodovinske vrednosti. Tako se imenujejo predvsem zato, ker je bil glavni cilj njihovih piscev pokazati Božjo roko v zgodovini izraelskega ljudstva. Njihov namen ni bil navajanje Mojzesove postave, kakor pri Tretji in Peti Mojzesovi knjigi. Ni bil izražanje slavljenja ali objokovanja v pesniški obliki, kakor so Psalmi in Žalostinke. Ni bil zapisovanje besed prerokov, kakor v primeru Izaijeve in Ezekielove knjige. Zgodovinske knjige namesto tega pripovedujejo zgodbe.

Stvar zornega kota

Seveda je zgodba povedana z določenega vidika – v resnici z različnih vidikov. Prav kakor je na rožo, kamen ali drevo nemogoče pogledati z več kot enega zornega kota naenkrat, je neizbežno, da bo zgodovinsko poročilo odražalo zorni kot človeka oziroma skupine ljudi, ki ga zapisuje. Ta zorni kot vključuje narodne oziroma etnične vezi zapisovalcev ter njihova kulturna pravila in prepričanja. Ker to vemo, lažje razumemo, da so se zapisovalci in kompilatorji zgodovinskih knjig osredotočili na določene podrobnosti, medtem ko so druge izpustili.¹ Imeli so določene predpostavke, ki jih drugi morda niso. In na podlagi teh podrobnosti in predpostavk so prišli do zaključkov. V knjigah Svetega pisma lahko vidimo celo različna stališča (in včasih v isti knjigi).² Bolj se teh stališč zavedamo, bolj lahko razumemo zgodovinske knjige.

Stališče, ki je značilno za vse zgodovinske knjige Stare zaveze, je stališče izraelskih otrok, Božjega ljudstva zaveze. Vera v Gospoda jim je pomagala, da so njegovo roko videli v svojih življenjih, njegova posredovanja pa v zadevah svojega naroda. Medtem ko posvetne zgodovinske knjige stvari ne poskušajo uvideti tako, je prav duhovno stališče del tega, zaradi česar so zgodovinske knjige Stare zaveze dragocene za tiste, ki si prizadevajo, da bi si okrepili vero v Boga.

Vsebina preostale Stare zaveze

Zgodovinske knjige se začnejo, kjer se zaključi Peta Mojzesova knjiga, ko se končuje dolgoletno tavanje Izraelcev po puščavi. Jozuetova knjiga prikaže, da so izraelski otroci pripravljeni priti v Kanaan, svojo obljubljeno deželo, in opisuje, kako so jo zavzeli. Knjige, ki sledijo, od Sodnikov do Druge kroniške knjige, opisujejo izkušnje Izraelcev v obljubljeni deželi, od časa, ko so jo poselili, do časa, ko sta jih zavojevala Asirija in Babilon. Knjigi Ezre in Nehemije pripovedujeta, kako se je desetletja kasneje več izraelskih skupin vrnilo v svoje glavno mesto Jeruzalem. Esterina knjiga nazadnje pripoveduje zgodbo o Izraelcih, ki pod perzijsko vladavino živijo v izgnanstvu.

In tukaj se kronologija Stare zaveze konča. Med tistimi, ki Sveto pismo berejo prvič, jih je nekaj, ki presenečeno ugotovijo, da so z branjem zgodbe o Stari zavezi zaključili, preden so prebrali manj kot pol njenih strani. Po Esteri ne dobimo kaj dosti informacij o zgodovini Izraelcev. Namesto tega knjige, ki sledijo – zlasti knjige prerokov – ustrezajo okviru časovne osi, ki so jo predstavile zgodovinske knjige.³ Delovanje preroka Jeremije se je na primer odvijalo med dogodki, zapisanimi v 22.–25. poglavju Druge knjige kraljev (in v vzporednem poročilu v 2 Kroniški knjigi 34–36). To spoznanje lahko vpliva na to, kako berete tako zgodovinske pripovedi kot preroške knjige.

Nekateri svetopisemski odlomki so morda kakor delček sestavljanke, za katerega ne vemo, kako se ujema s preostalo sestavljanko.

Ko se nekaj ne ujema

Ko berete Staro zavezo, kakor pri vsaki zgodovini, verjetno berete o ljudeh, ki delajo ali govorijo, kar se v sodobnih očeh zdi čudno ali celo zaskrbljujoče. To bi morali pričakovati – starozavezni zapisovalci so svet videli z zornega kota, ki je bil v nekaterih pogledih precej drugačen od našega. Nasilje, etnični odnosi in vloge žensk je samo nekaj perečih vprašanj, ki bi jih starodavni zapisovalci nemara videli drugače, kakor jih mi danes.

Kaj naj potemtakem naredimo, ko pridemo do odlomkov v svetih spisih, ki so videti zaskrbljujoči? Prvič, v pomoč vam bo, če boste vsak odlomek obravnavali v širšem kontekstu. Kako se ujema z Božjim odrešenjskim načrtom? Kako se ujema s tem, kar veste o naravi nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa? Kako se ujema z razodetimi resnicami in drugimi svetimi spisi ali z nauki živih prerokov? In kako se ujema s tem, kar vam Duh šepeče v srcu in mislih?

V nekaterih primerih je morda videti, da se odlomek ne ujema dobro z ničemer od tega. Odlomek je včasih kakor delček sestavljanke, ki ni videti, da ima mesto med drugimi delčki, ki ste jih že zbrali. Da bi delček vstavili na silo, ni najboljši pristop. Prav kakor ni, da bi nad celo sestavljanko obupali. Namesto tega boste morda morali delček za zdaj odložiti na stran. Ko boste izvedeli več in sestavili več sestavljanke, boste lahko bolje videli, kako se delčki ujemajo med seboj.

V pomoč vam bo lahko tudi, če si boste zapomnili, da so svetopisemska zgodovinska poročila poleg tega, da so omejena z določenim stališčem, podvržena človeškim napakam (gl. Členi vere 1:8). Na primer, skozi stoletja je bilo »veliko preprostih in dragocenih stvari iz [Svetega pisma]« odvzetih (1 Nefi 13:28, gl. tudi 29. in 40. verz). Obenem bi morali biti pripravljeni priznati, da so omejena tudi naša stališča: Vedno bo kaj, česar ne bomo v celoti razumeli, in vprašanja, na katera še ne moremo odgovoriti.

Poiščimo bisere

Medtem pa nas neodgovorjena vprašanja ne smejo zadrževati pred dragocenimi biseri večne resnice, ki jih je moč najti v Stari zavezi – čeprav so ti biseri včasih skriti v kamnitih tleh zaskrbljujočih izkušenj in slabih odločitev, ki so jih sprejeli nepopolni ljudje. Nemara so med temi biseri najbolj dragocene zgodbe in odlomki, ki pričujejo o Božji ljubezni – zlasti tisti, ki nas v mislih usmerjajo k žrtvi Jezusa Kristusa. Ti biseri se z vsakega zornega kota prav tako močno svetijo danes, kakor so se nekdaj. In ker ta poročila pripovedujejo o ljudstvu, ki se je zavezalo z Bogom – o moških in ženskah, ki so imeli človeške šibkosti in vendar so ljubili Gospoda in mu služili – je biserov resnice v zgodovinskih knjigah Stare zaveze na pretek.

Opombe

1. Zgodovinske svetopisemske pripovedi, ki jih imamo danes, so v prvi vrsti delo veliko neimenovanih zapisovalcev in kompilatorjev, ki so včasih delali veliko let, celo stoletja, po časovnem obdobju, ki ga opisujejo. Zanašali so se na raznolike zgodovinske vire in sprejemali odločitve, kaj naj v poročila vključijo in kaj opustijo.

2. Na primer, čeprav Prva in Druga kroniška knjiga pokrivata približno isto obdobje kot del od 31. poglavja Prve Samuelove knjige do konca Druge knjige kraljev, Prva in Druga kroniška knjiga poudarita druge podrobnosti in predstavita drugačen vidik. V nasprotju s Prvo Samuelovo knjigo vse do Druge knjige kraljev se Prva in Druga kroniška knjiga skoraj v celoti osredotočata na Južno Judovo kraljestvo in pogosto opuščata negativne zgodbe o Davidu in Salomonu (npr. primerjajte 10.–12. poglavje Druge Samuelove knjige z 19. in 20. poglavjem Prve knjige kraljev ter 10. in 11. poglavje Prve knjige kraljev z 9. poglavjem Druge kroniške knjige). Priročnik Pridi in hodi za menoj poudari preučevanje poročila v Prvi in Drugi knjigi kraljev, čeprav je to poročilo vredno primerjati s Prvo in Drugo kroniško knjigo. Koristno je vedeti, da se je delo na Prvi Samuelovi knjigi do Druge knjige kraljev verjetno začelo, preden je babilonsko cesarstvo zavojevalo Juda, in je bilo dokončano v izgnanstvu v Babilonu. Zapis, ki je postal Prva in Druga kroniška knjiga, je bil po drugi strani zbran potem, ko so se Judje iz izgnanstva vrnili v Jeruzalem. Med branjem razmišljajte, kako so vse te različne okoliščine morda vplivale na zorne kote kompilatorjev različnih poročil.

3. Bolj na začetku tega priročnika lahko najdete »Pregled Stare zaveze«, časovno os, ki prikazuje, kako se delovanje vsakega preroka ujema z zgodovino Izraela (kolikor se da določiti). Opazili boste, da se večina preroških knjig Stare zaveze nahaja proti koncu te časovne osi – tik preden in tik zatem, ko so izraelske otroke sovražniki premagali, izgnali in razkropili.