1 Glejte, sedaj se je zgodilo, da se je Jezus, ko je te besede izgovoril, ponovno ozrl naokrog po množici in jim rekel: Glejte, moj čas se je približal.

2 Opažam, da ste šibki, da ne morete razumeti vseh mojih besed, ki mi jih je Oče zapovedal, naj vam jih tokrat spregovorim.

3 Zato pojdite domov in premišljujte o tem, kar sem rekel, in prosite Očeta v mojem imenu, da boste lahko razumeli, in v mislih se pripravite na jutrišnji dan in ponovno pridem k vam.

4 Sedaj pa grem k Očetu in tudi, da se pokažem izgubljenim Izraelovim rodovom, kajti za Očeta niso izgubljeni, kajti ve, kam jih je odpeljal.

5 In zgodilo se je, da se je Jezus, ko je tako govoril, ponovno ozrl z očmi naokrog po množici in videl, da so bili v solzah in so nepremično zrli vanj, kot da bi ga prosili, naj še malo ostane z njimi.

6 In rekel jim je: Glejte, do obisti me navdaja sočutje do vas.

7 Ali je med vami kdo, ki je bolan? Prinesite jih semkaj. Ali je med vami kdo, ki je hrom ali slep ali šepav ali pohabljen ali gobav ali ki je sušičen ali ki je gluh ali ki je kakor koli prizadet? Prinesite jih semkaj in ozdravil jih bom, kajti sočustvujem z vami; do obisti me navdaja milost.

8 Kajti opažam, da si želite, da bi vam pokazal, kar sem storil za vaše brate v Jeruzalemu, kajti vidim, da je vaša vera zadosti, da vas ozdravim.

9 In zgodilo se je, da je, ko je tako govoril, vsa množica hkrati prišla s svojimi bolnimi in prizadetimi in hromimi in s slepimi in nemimi in z vsemi, ki so bili kakor koli prizadeti; in ozdravil je vsakega od njih, ko so ga pripeljali k njemu.

10 In vsi, tako ti, ki so bili ozdravljeni, kot ti, ki so bili zdravi, so se priklonili ob njegovih nogah in ga častili; in toliko, kolikor jih je zaradi množice lahko prišlo, jih je poljubilo njegove noge, tako da so mu noge okopali s svojimi solzami.

11 In zgodilo se je, da je zapovedal, naj prinesejo svoje majhne otroke.

12 Zato so prinesli svoje majhne otroke in jih posedli okrog njega na tla in Jezus je stal v njihovi sredi; in množica se je umikala, dokler niso k njemu pripeljali vseh.

13 In zgodilo se je, da je, ko so pripeljali vse in je Jezus stal v njihovi sredi, množici zapovedal, naj pokleknejo na tla.

14 In zgodilo se je, da je Jezus, ko so pokleknili na tla, v sebi zaječal in rekel: Oče, zaskrbljen sem zaradi hudobije ljudstva iz Izraelove hiše.

15 In ko je te besede izrekel, je tudi sam pokleknil na zemljo; in glejte, molil je k Očetu in to, kar je molil, ni moč zapisati, in množica, ki ga je slišala, je pričevala.

16 In takole pričujejo: Oko še nikoli ni videlo niti ni uho prej slišalo tako velikih in čudovitih stvari, kakor smo videli in slišali Jezusa govoriti Očetu.

17 In noben jezik ne more govoriti, niti ne more nihče zapisati, niti srca ljudi ne morejo dojeti tako velikih in čudovitih stvari, kakor smo mi tako videli kot slišali govoriti Jezusa; in nihče ne more dojeti radosti, ki je napolnila naše duše takrat, ko smo ga slišali moliti za nas k Očetu.

18 In zgodilo se je, da je Jezus, ko je prenehal moliti k Očetu, vstal; toda tako velika je bila radost množice, da jih je prevzelo.

19 In zgodilo se je, da jim je Jezus spregovoril in jih pozval, naj vstanejo.

20 In vstali so z zemlje in rekel jim je: Blagor vam zaradi vaše vere. In sedaj glejte, moja radost je polna.

21 In ko je te besede izrekel, je zajokal in množica je temu pričevala, in vzel je njihove majhne otroke, drugega za drugim, in jih blagoslovil in zanje molil k Očetu.

22 In ko je to storil, je ponovno zajokal;

23 in spregovoril je množici in jim rekel: Poglejte svoje male!

24 In ko so pogledali, da bi videli, so se ozrli z očmi proti nebu in videli nebesa, ki so se odprla, in videli so angele, ki so se spuščali iz nebes, kakor bi bilo sredi ognja; in prišli so dol in obdali te male in obdajal jih je ogenj; in angeli so jim služili.

25 In množica je videla in slišala in pričevala; in vedo, da je njihovo pričevanje resnično, kajti vsi od njih so videli in slišali, vsak posebej; in po številu jih je bilo okrog dva tisoč in petsto duš; in sestavljali so jih moški, ženske in otroci.