1 Sedaj se je zgodilo, da je minilo enaindevetdeseto leto in je bilo šeststo let od časa, ko je Lehi zapustil Jeruzalem; in bilo je leta, ko je bil Lakonij vrhovni sodnik in upravitelj dežele.

2 In Nefi, Helamanov sin, je odšel iz zarahemelske dežele in sina Nefija, ki je bil njegov najstarejši sin, zadolžil za medeninaste plošče in vse zapise, ki so jih zapisovali, in vse tiste stvari, ki so jih od Lehijevega odhoda iz Jeruzalema ohranjali svete.

3 Potem je odšel iz dežele in kam je šel, ne ve nihče; in njegov sin Nefi je ohranjal zapise namesto njega, da, zapis o tem ljudstvu.

4 In zgodilo se je, da so se na začetku dvaindevetdesetega leta, glejte, prerokbe prerokov začele obširneje izpolnjevati; kajti med ljudstvom so se začela dogajati večja znamenja in večji čudeži.

5 Toda bilo jih je nekaj, ki so začeli govoriti, da je čas, ko naj bi se izpolnile besede, ki jih je govoril Samuel, Lamanec, potekel.

6 In začeli so se radostiti nad brati, rekoč: Glejte, čas je potekel in Samuelove besede se niso izpolnile; zato sta bili vaša radost in vaša vera glede tega zaman.

7 In zgodilo se je, da so po vsej deželi povzročili velik nemir; in ljudje, ki so verjeli, so se začeli zelo žalostiti, da se to, o čemer je bilo govora, ne bi zgodilo.

8 Toda glejte, stanovitno so čakali na tisti dan in tisto noč in tisti dan, ki bodo kakor en dan, kot da noči ne bi bilo, da bi vedeli, da njihova vera ni bila zaman.

9 Sedaj se je zgodilo, da so neverniki določili dan, ko naj bi vse tiste, ki so tem izročilom verjeli, usmrtili, če se ne bi zgodilo znamenje, ki ga je dal prerok Samuel.

10 Sedaj se je zgodilo, da se je Nefi, Nefijev sin, ko je videl to hudobijo svojega ljudstva, v srcu silno užalostil.

11 In zgodilo se je, da je šel ven in se priklonil do zemlje in glasno zaklical k Bogu za dobro svojega ljudstva, da, teh, ki naj bi bili pogubljeni zaradi svoje vere v izročilo svojih očetov.

12 In zgodilo se je, da je ves dan glasno klical h Gospodu; in glejte, k njemu je prišel Gospodov glas, rekoč:

13 Dvigni glavo in se veseli; kajti glej, čas se je približal in to noč bo dano znamenje in jutri pridem na svet, da svetu pokažem, da bom izpolnil vse, kar sem ukazal spregovoriti po ustih mojih svetih prerokov.

14 Glej, pridem k svojim, da izpolnim vse, kar sem razkril človeškim otrokom od osnovanja sveta, in da izpolnjujem voljo tako Očeta kot Sina — Očeta zaradi mene in Sina zaradi mojega mesa. In glej, čas se je približal in to noč bo dano znamenje.

15 In zgodilo se je, da so se besede, ki so prišle k Nefiju, izpolnile, kakor so bile izrečene; kajti glejte, ob sončnem zatonu ni bilo teme; in ljudje so se začeli čuditi, ker ni bilo teme, ko je prišla noč.

16 In bilo jih je veliko, ki besedam prerokov niso verjeli, ki so popadali na zemljo in postali, kot da bi bili mrtvi, kajti vedeli so, da se je veliki načrt pogube, ki so ga skovali za tiste, ki so besedam prerokov verjeli, izjalovil, kajti znamenje, ki je bilo dano, je bilo že tu.

17 In začeli so spoznavati, da se mora Božji Sin kmalu pojaviti; da, skratka, vsi ljudje na vsem obličju zemlje od zahoda do vzhoda, tako v deželi na severu kot v deželi na jugu, so bili tako silno osupli, da so popadali na zemljo.

18 Kajti vedeli so, da so preroki veliko let pričevali o tem in da je bilo znamenje, ki je bilo dano, že tu; in začeli so se bati zaradi svoje krivičnosti in svoje nevere.

19 In zgodilo se je, da vso tisto noč ni bilo teme, ampak je bilo tako svetlo, kakor bi bil poldan. In zgodilo se je, da je sonce zjutraj ponovno vzšlo glede na svoj pravi red; in zaradi znamenja, ki je bilo dano, so vedeli, da je to dan, ko naj bi se rodil Gospod.

20 In zgodilo se je, da, vse, vsaka malenkost, glede na besede prerokov.

21 In zgodilo se je tudi, da se je glede na besedo pojavila nova zvezda.

22 In zgodilo se je, da je odslej Satan med ljudstvo razpošiljal laži, da bi postali trdosrčni, z namenom da ne bi verjeli v znamenja in čudesa, ki so jih videli, toda navkljub tem lažem in zavajanjem je večji del ljudstva verjel in spreobrnili so se h Gospodu.

23 In zgodilo se je, da je Nefi šel med ljudstvo, in tudi številni drugi, krščujoč v kesanje, v čemer je bilo veliko odpuščanje grehov. In tako je ljudstvo spet imelo mir v deželi.

24 In ni bilo nobenih prepirov, le nekaj jih je začelo pridigati, prizadevajoč si, da bi s svetimi spisi dokazali, da ni več potrebno izpolnjevati Mojzesovo postavo. V tem so se torej motili, ker svetih spisov niso razumeli.

25 Toda zgodilo se je, da so se kmalu spreobrnili in se prepričali o zmoti, v kateri so bili, kajti razkrito jim je bilo, da se postava še ni izpolnila in da se mora izpolniti do potankosti; da, k njim je prišla beseda, da se ta mora izpolniti; da, da niti ena pičica oziroma pika ne bo prešla, dokler se ne bo vsa izpolnila; zato so tistega leta spoznali svojo zmoto in priznali svoje napake.

26 In tako je minilo dvaindevetdeseto leto, ki je ljudstvu prineslo vesele novice zaradi znamenj, ki so se uresničila glede na preroške besede vseh svetih prerokov.

27 In zgodilo se je, da je tudi triindevetdeseto leto minilo v miru, razen zavoljo Gadiantonovih razbojnikov, ki so prebivali v gorah, ki so pustošili po deželi; kajti njihove utrdbe in njihova skrivališča so bila tako močna, da jih ljudje niso mogli premagati; zato so zagrešili številne umore in naredili velik pokol med ljudstvom.

28 In zgodilo se je, da so se v štiriindevetdesetem letu začeli zelo množiti, ker je bilo med njimi veliko nefijskih odpadnikov, ki so prebežali k njim, kar je tistim Nefijcem, ki so ostali v deželi, povzročilo veliko gorja.

29 In tudi med Lamanci je obstajal vzrok za veliko gorja; kajti glejte, imeli so veliko otrok, ki so rasli in dorasli do let, ko so postali samostojni, in so jih nekateri, ki so bili Zoramci, s svojim laganjem in svojimi laskavimi besedami zavêdli, da so se pridružili Gadiantonovim razbojnikom.

30 In tako so bili prizadeti tudi Lamanci in začeli so pešati v veri in pravičnosti zaradi hudobije odraščajočega rodu.