1 Bedak si je v srcu rekel: Ni človeka, ki bi videl Boga. Ker se nam Bog ne pokaže, ga torej ni. Glejte, izprijeni so; počeli so gnusna dela in nihče od njih ne dela dobrega.

2 Kajti Gospod je pogledal iz nebes na človeške otroke, in s svojim glasom je svojemu služabniku rekel: Iščite med človeškimi otroki, da boste videli, ali je med njimi kdo, ki razume Boga. In ta je odprl usta h Gospodu in rekel: Glej, vsi ti, ki pravijo, da so tvoji.

3 Gospod je odgovoril in rekel: Vsi so zablodili, vsi skupaj so se umazali, videti ne moreš nikogar od njih, da bi delal dobro, ne, niti enega.

4 Vse, kar imajo za svoje učitelje, so delavci krivičnosti in v njih ni znanja. To so tisti, ki jedó moje ljudstvo. Jedó kruh in ne kličejo h Gospodu.

5 Zelo jih je strah, kajti Bog prebiva v rodu pravičnih. On je nasvet revnim, ker se sramujejo hudobnih, in zbežijo h Gospodu za svoje zatočišče.

6 Sramujejo se nasveta revnega, ker je Gospod njegovo zatočišče.

7 O, da bi bil Sion ustanovljen iz nebes, Izraelova odrešitev. O, Gospod, kdaj boš ustanovil Sion? Ko bo Gospod vrnil ujetništvo svojega ljudstva, se bo Jakob radostil, Izrael se bo veselil.