12CRAVEN-1
Božične duhovne minute Prvega predsedstva
6. december 2020
Povijanje in nebeški objem
Becky Craven
druga svetovalka v generalnem predsedstvu Mladenk
Eden od mojih najljubših božičnih spominov seže v čas, ko sem bila stara šest let. Bil je božični večer in spala sem zgoraj na pogradu, ki sva ga imeli s sestrico doma v Berlinu v Nemčiji. Zelo nestrpno sem čakala na božično jutro – tako nestrpno, da zagotovo nisem prav trdno spala, ker me je sredi noči prebudilo cingljanje zvončkov. Nato sem zaslišala, kako so se počasi in s škripanjem odprla vrata. Ko mi je luč iz druge sobe osvetlila obraz, sem se hitro usedla in ozrla proti vratom. Kar nisem mogla verjeti svojim očem! Na vratih je stal Božiček. Ne šalim se – res je bil on! Oglasil se je z globokim »ho, ho, ho« in me zatem vprašal, ali bi mu sledila v dnevno sobo pogledat razsvetljeno božično drevesce. Osupnila sem in povsem onemela, a spustila sem se po lestvi pograda in mu sledila v dnevno sobo, kjer sta ob božičnem drevescu stala mati in starejši brat. A ko sem se ozrla po sobi, nisem videla očka – le kako je lahko zamudil to? Po maminih besedah je odnesel ven smeti, a ojej, precej časa ga ni bilo! Še danes mi je hudo, da ni imel nikdar priložnosti srečati Božička. Božiček me je vprašal, ali sem bila pridna, in z veseljem sem mu poročala, da sem bila. Ko sem se prepričala, da je poskusil piškote in mleko, ki smo mu jih pripravili, sem smuknila nazaj v posteljo in se čez nekaj ur prebudila v radostno božično jutro.
Možev dedek, Heaton Lunt, ki je proti koncu 19. stoletja kot fant živel v mehiških kolonijah, je doživel zelo drugačno božično jutro. To zgodbo pove v svoji življenjski zgodbi: »Napočil je božič in v staji v skednju, kjer je bilo toplo, smo imeli ovce, ker je tedaj zemljo prekrival sneg. Na božično jutro sem vstal zelo zgodaj, da bi preveril, ali je z mojimi ovcami vse v redu. V staji sem zaslišal zelo tiho blejanje. Vstopil sem in videl, da je Nelly skotila drobcena jagenjčka – dvojčka. Stekel sem nazaj v hišo, kolikor so me nesle noge /…/ [ter] plosknil z rokami in dejal mami: ‘Med vsemi tu bom imel najboljši božič: O’Nelly je skotila dva jagenjčka.‘ Vsi otroci so pustili pomaranče in stvari na mizi in stekli v skedenj, da bi videli Nellyina jagenjčka. To je bil največji čudež, kar smo jih kdaj dobili na božič.«1 Res neverjetno je, da so se Heatonovim ovcam na božično jutro skotili novi jagenjčki tudi naslednje leto in še leta naprej.
Ko sem zgodbo slišala prvič, sem se v srcu in mislih nemudoma spomnila drugega Jagnjeta, ki se je rodilo prav na prvi božični dan: Jezusa Kristusa, Božjega Jagnjeta. Predstavljam si, da so pastirji pohiteli, da bi videli novorojenega Božjega Sina, prav kakor je Heaton stekel, da bi videl nove jagenjčke. Si lahko zamišljate, čemu so bili zagotovo priča na tem skromnem, svetem kraju? Zamišljam si ljubečega Jožefa, kako skrbi za ženo Marijo, ko premišljujeta o rojstvu obljubljenega Mesija. Zgodba o Mariji, ki povije svoje drobceno dete v plenice, me še posebej gane.
Pred kratkim smo v družino sprejeli novo vnukinjo. Nekega dne sem opazovala, kako jo je njena mama povila z mehko, toplo bombažno odejico in jo privila k sebi. Poviti preprosto pomeni tesno oviti. Skozi vso zgodovino so povijalne plenice in odejice uporabljali, da bi potolažili in utešili in celo pomirili vznemirjenega dojenčka. Ko sem opazovala snaho, kako povija novorojenčico, sem pomislila na druge, ki bi morda potrebovali, da jih zavijemo v odejo, četudi virtualno. Že samo prijazna beseda, čuječe uho ali razumevajoče srce lahko zaskrbljeno dušo potolažijo in pomirijo.
Pred skorajda tremi leti je zet izkusil hude zdravstvene težave. Iskal je odgovore in opravil številne preglede in postopke, ki so sčasoma pokazali, da mora na operacijo srca. Ko je šel v operacijsko sobo, je hči poslala sporočilo tastu in tašči, da bi ju obvestila glede sina. Iz oddaljene države, kjer sta služila misijon, ji je tašča odgovorila s tolažilnimi besedami: »Pošiljava nebeške objeme.«
Le nekaj trenutkov kasneje je šla mimo nje medicinska sestra, a se je nato ustavila. Zazrla se je v hčerine solzne oči in jo vprašala, ali bi želela odejo, toda hči je odklonila in rekla, da je v redu. Medicinska sestra je odšla, a se je nemudoma vrnila s toplo odejo. Tesno jo je ovila okoli najine hčere in ji dejala: »Zdi se mi, da potrebujete nebeški objem.«
Božje Jagnje, ki ga poznamo tudi kot Dobrega pastirja, pozna vsako ovco v svoji čredi. V trenutkih stiske nam pogosto pošlje zemeljske angele, kakršna je bila sočutna medicinska sestra najini hčeri, da nas ovijejo in objamejo z rokami njegove ljubezni.2 Na zemljo je prišel, da bi prinesel mir in izkazal naklonjenost vsem ljudem.3 Tolaži tiste, ki potrebujejo tolažbo, in žaluje s tistimi, ki žalujejo.4
Ko razmišljam, kako vse nas Gospod ljubi in za vsakega od nas skrbi, si želim, da bi naredila več, da bi to ljubezen razdajala drugim. Prav tako si želim, da bi bolje prepoznala nebeške objeme in odeje, ki sem jih bila deležna, a sem jih le počasi zaznala.
V svetu, ki tako zelo potrebuje mir, bodo naše blage besede in sočutna, prijazna dejanja lahko ovila drugega v toplo, bombažno odejo. Spoznala sem, da bolj ko se odzivamo na navdihe, naj služimo drugim, več nebeških odej nam bo dal Gospod, da jih razdelimo. Katere navdihe ste prejeli vi? Poznate koga, ki bi potreboval nebeški objem? Naš osebni ali virtualni dotik lahko znatno spremeni življenje ljubljenega ali celo tujca.
Molim, da med praznovanjem Odrešenikovega rojstva njegove ljubezni, sočutja in miru ne bomo le občutili, ampak bomo te blagoslove prinašali drugim. Ko razmišljam o daru Božjega Jagnjeta, deteta, povitega v plenice in položenega v jasli, ponavljam besede mladega Heatona: On je »največji čudež, kar smo jih [oziroma jih bomo] kdaj dobili na božič«.
V imenu Jezusa Kristusa, amen.