12NIELSON-0
božične duhovne minute Prvega predsedstva
6. december 2020
Knez miru
starešina Brent H. Nielson
iz predsedstva sedemdeseterih
V drugem času in na drugem kraju, daleč, daleč od tu, se je moj oče Norman Nielson kot zelo mlad moški v drugi svetovni vojni že drugo leto od štirih boril na tihomorskem bojišču. Na tej fotografiji je pred svojim šotorom; bil je protiletalski strokovnjak, ki je živel v džungli Papue Nove Gvineje. Na božič 1943 je domov svoji ovdoveli materi pisal tole pismo: »Po datumu boš opazila, da je danes božič. Vstal sem ob sedmih, pozajtrkoval in nato delal do treh popoldan, ko sem šel k potoku, da bi si opral oblačila in se okopal. Nocoj smo imeli za večerjo zelo majhne porcije purana, nekaj sladkega krompirja, koruzo, omako in rozinovo pito. Tako zelo bi bil rad doma s teboj in družino in bi pod mizo stegnil noge in spet jedel vse tisto, kar smo imeli, ko smo bili pred nekaj leti skupaj. Razočarani smo, ker naši božični paketi niso prispeli pred božičem. Veliko nas je, ki za božič nismo dobili ničesar. Spomnim se, da si mi velikokrat rekla, da vode ne pogrešaš, dokler ne presahne vodnjak.«
Lani sta moja žena Marcia in moja sestra Susan zapisali očetovo zgodbo štiriletnega služenja med drugo svetovno vojno. Zbrali sta vsa pisma, ki jih je pisal domov materi. Moram reči, da sem bil ob branju obledelega božičnega pisma nekoliko nejeveren. Čeprav se vam morda zdi nepomembno, a ker je bil to moj oče, ki ga imam rad, sem hotel nekako spremeniti dogodke tistega božičnega dne. V srcu sem zaklical: »Koliko trpljenja lahko prenese ta mladi moški iz Idaha?« Oče mu je umrl zaradi srčnega napada, ko je imel komaj dvanajst let. Vzgajala ga je mati, vpoklicali so ga v vojsko in je zdaj živel v džungli sredi strašne bitke. Mar ni mogel vsaj dobiti darila za božič? Ko sem premišljeval o njegovi situaciji, sem začutil, kako mi Duh govori: »Brent, veš, kako se ta zgodba konča. Oče je nazadnje prejel najpomembnejše darilo in živel življenje, prežeto z vero, božič pa je bil njegov najljubši čas v letu.«
Ko sem nadaljeval z branjem očetove zgodbe, sem prišel do enega njegovih zadnjih pisem materi februarja 1945. Vsa ta štiri leta se je pod vodstvom generala Douglasa MacArturja boril od Darwina v Avstraliji, do Papue Nove Gvineje, v zalivu Leyte na Filipinih in nazadnje v Manili, kjer je vojaško služenje zaključil in se vrnil domov. Večinoma je med vojno služil tam, kjer ni bilo sestankov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, ko pa je prispel na Filipine, je proti koncu služenja izvedel za cerkveni sestanek. Potem ko se ga je udeležil, je domov materi pisal tole zanimivo pismo: »Včeraj sem šel v Cerkev, a mi ni bilo kaj dosti do tega, kar so govorili. Mati, zdaj se mi zdi banalno veliko tega, je bilo nekoč tako pomembno. Ne mislim na svojo vero v Boga, ki je verjetno tako močna kot vedno, ampak na to, da na Boga gledam kot na nekoga, ki je ljubeč in razumevajoč, in ne kot na nekoga, ki vselej stoji nad teboj, da bi te kaznoval za vsako napako, ki jo narediš.«
Duh me je naučil, da je oče v skrajno težkih časih, ko se je boril v strašni vojni, v kateri je na obeh straneh življenje izgubilo veliko vojakov, medicinskih sester, mornarjev, pilotov in nedolžnih civilistov, našel darilo – odkril je pravi pomen božiča. Spoznal je, da ima ljubečega nebeškega Očeta, ki ga razume in nad njim bdi. Najpomembnejša življenjska lekcija, ki se je je naučil, je bila: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«1 V skrajnostih, ko je bil prignan do meja svojih sposobnosti, je našel ljubečega, prijaznega nebeškega Očeta. Kar je spoznal, mu je prineslo mir in radost in srečo v svetu, polnem zmede in bolečine in trpljenja. Ko je vojno pustil za seboj, je to darilo prinesel domov.
Nisem prepričan, da bi lahko preživel težave, s katerimi se je soočal tiste tri božiče, ko je bil zdoma, vem pa, da so lekcije, ki se jih je naučil in ki sem se jih naučil jaz, pravo darilo za božič, ki ga daje nebeški Oče, Odrešenik Jezus Kristus. Ta božič smo se zaradi stanja v svetu nekateri znašli v položaju daleč od družin oziroma izolirani od njih, čeprav živijo v bližini. Nekateri se to leto morda počutimo, kakor se je na božični dan leta 1943 moj oče. Morda se celo sprašujemo, zakaj nismo bili deležni nobenih daril ali obiskov. A če se ozremo navzgor in k Bogu in živimo, bomo odkrili, da je največje darilo Jezus Kristus. Če ga odvijemo, dobimo ključ za čudovito, mirno življenje.
V Novi zavezi so v četrtem poglavju Evangelija po Marku Odrešenikovi učenci imeli strah zbujajočo izkušnjo. Z Odrešenikom so bili na barki na Galilejskem jezeru, ko je nastalo hudo neurje. Učenci so se prestrašili, Odrešenik pa jim je spregovoril, rekoč: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?«2 Vetrovom in valovom je glasno ukazal, naj obmirujejo. Učenci so nato zastavili naslednje ganljivo vprašanje, ki ga ta božič dajem v premislek vam: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in jezero?«3 Na to vprašanje bom poskusil odgovoriti. Jezus Kristus je »Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«.4 »[Z] njim in preko njega in zaradi njega [so bili] ustvarjeni svetovi.«5 On je naš Odrešenik in Odkupitelj; on je Očetov Prvorojenec.
Izaija Odrešenika opiše takole: »Mar ne veš, ali nisi slišal: Gospod je večni Bog, Stvarnik koncev zemlje. Ne omaga in ne opeša. /…/ [T]isti pa, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč, vzdigujejo trup kakor orli, tekajo, pa ne opešajo, hodijo pa ne omagajo.«6
S tem v mislih Odrešenik vsem nam ta božični čas in vselej kliče: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. /…/ [K]er sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam. [K]ajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«7 Kliče nam, naj »pridemo«.
Upam, da si bomo v tem božičnem času ne glede na okoliščine, ne glede kje smo in kako bomo morda ločeni od družine ali prijateljev, zapomnili, da je darilo on, Odrešenik Jezus Kristus, da bo, če bomo prišli k njemu, naša bremena napravil lahka; in upam, da ga bomo našli, kakor ga je sredi strašne vojne moj oče. Odrešenik je dejal: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet. Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.«8 Če mu bomo zaupali, bomo ne glede na trenutne okoliščine našli mir in srečo.
Vsem vam želim vesel božič in molim, da boste letos, ko se utrujeni svet radosti, prejeli in priznali dar, ki nam ga je dal ljubeči Oče, ko je dovolil žrtvovanje svojega edinorojenega Sina. O tem ljubečem nebeškem Očetu in njegovem popolnem Sinu, Knezu miru, vam pričujem, v imenu Jezusa Kristusa, amen.