Naj zemlja sprejme svojega Kralja!
Božične duhovne minute Prvega predsedstva 2022
nedelja, 4. december 2022
Odprimo srce, da ga bomo sprejeli
Mir in toplina navdihnjene glasbe nam preprosto prežameta dušo.
Vesel božič!
Bil je december leta 1943 in svet je bil v primežu druge svetovne vojne. Vsi so bili zaskrbljeni za svoje bližnje na oddaljenih obalah, doma pa jih je pestilo pomanjkanje denarja in hrane. Ker so skrbno pazili na družinska finančna sredstva, je bil moj oče Harold Hillam, ki je bil takrat star devet let, presenečen, da je dobil čudežno božično darilo – vlakec. A to ni bil kak star vlakec, ta vlakec se je sam premikal po tirih. Ni ga bilo treba potiskati. Zdelo se mu je nemogoče, da je res dobil tako čudovito darilo. O, kako je Harold cenil ta vlakec!
Nekaj let kasneje, ko se je bližal božič, se je svet izkopaval iz vojne. A gospodarske razmere v mestecu St. Anthony v Idahu se niso izboljševale, za očetovo družino so se pravzaprav poslabšale. Haroldov oče je hudo bolehal, skoraj bi izgubil življenje. Nihče naj ne bi prejel darila za božič, tudi Harold in njegov mlajši brat Arnold ne.
Nekaj dni pred božičem je oče stopil do Harolda in ga tiho vprašal: »Harold, bi bil pripravljen dati svoj vlakec Arnoldu, da bo letos prejel božično darilo?«
Ali je prav slišal svojega očeta? Svoj ljubi vlakec? To je bila zdaleč najtežja prošnja.
Napočilo je božično jutro in Arnold je od veselja zavriskal, ko je prejel vlakec, ki je bil prav takšen kot Haroldov.
Arnold je kmalu opazil, da se Harold ne igra več s svojim vlakcem. Sčasoma je Arnold spoznal, da dragoceno darilo ni bilo le prav takšno kot Haroldov vlakec – to je bil Haroldov vlakec! Ko je Arnold dojel pomen darila, mu je vlakec postal neprecenljiv.
Zame je ta družinska zgodba že sama po sebi darilo – pa ne le zato, ker me spominja na mojega ljubega očeta in njegovega ljubljenega brata. Še pomembneje je, da me spominja na žrtvovanje – žrtvovanje in ljubezen ljubljenega Božjega Sina - tistega, katerega rojstvo praznujemo.
Jezus Kristus je bil in je še naš prvi in večni božični dar. Pričujem o naslednji resnici: Za nas se je rodil, živel in umrl in še živi!
Kako blagoslovljeni smo, da lahko prejmemo ta radostni dar. Z besedami priljubljene božične pesmi: »Mir in radost, Gospod je tu, naj zemlja sprejme svojega Kralja!«1
Starešina Neal A. Maxwell je učil: »Z ozirom na vse, kar nam je dal Bog, bi morali biti precej dobri pri prejemanju, a nismo. Nam, ki nase gledamo kot na dokaj samozadostne in neodvisne, se prejemanje pogosto zdi čudno, celo težko. /…/
[Pa vendar] so Božji darovi, v nasprotju s prazničnimi darovi, večni in neminljivi. Predstavljajo nenehen božič, ki se nikdar ne konča!«2
Kako torej ustrezno sprejmemo tako prvovrsten dar? Kako se vsakodnevno odločimo za dar našega Odrešenika, njegovo ljubezen in neskončno odkupno daritev?
Odmaknimo se od okenskih stekel z ledenimi rožami in barvnih sladkornih paličic ter se učimo iz ponižnih vlog in v sandale obutih posameznikov, ki so prvi sprejeli dete Odrešenika.
Sprejmite Gospodovo svetost
Ko se je bližal čas Odrešenikovega rojstva, sta si Marija in Jožef utirala pot skozi betlehemski vrvež, a prenočišča so bila polna. Ni nihče imel prostora zanju? Jima ne bo nihče naklonil počitka? Marija se je zavedala, kakšen dar nosi, toda nihče ni imel prostora, da bi ga sprejel, da bi sprejel Kristusa.
Ne moremo zares vedeti, kako sta se tistikrat počutila Marija in Jožef, vendar sem si vedno predstavljala, da sta s tiho močjo in zaupanjem šla dalje. Ker ju je angel pozval, naj se ne bojita,3 in sta se sedaj pripravljala na Jezusovo rojstvo, sta lahko opustila vsa pričakovanja glede udobne nastanitve in sta se namesto tega namestila v tihem, preprostem hlevčku. To, kar je bilo na pogled nepriljudno okolje, ni ostalo tako. Gospod je praznost kmalu napolnil s svetostjo.
Kot beremo v znanem odlomku v Luku 2:7: »In rodila je sina, prvorojenca, ga povila in položila v jasli, ker v prenočišču zanju ni bilo prostora.«
Na zemljo je prišel naš Odrešenik— veličastni dar življenja, upanja in obljub.
Mar lahko pripravimo prostor v svojem srcu, da bomo sprejeli Kristusa, in dovolimo, da s svojo svetostjo zapolni našo praznino? Kot Marija in Jožef lahko zaupamo v Gospoda celo med občasno neznosnimi okoliščinami. Vodstva v življenju – in še celo čudežev – verjetno ne bomo doživeli v vrvežu, na odrih ali stadionih, temveč v tihih krajih, kjer živimo in delamo - kamor gremo po pomoč. Kjerkoli se bodo pojavile naše skromne potrebe, lahko prejmemo in bomo prejeli odgovore na molitve, ki jih zašepetamo.
Sprejmite Gospodovo prošnjo k ukrepanju
Mar ni krasno, da so bili eni od prvih, ki so sprejeli Božjega Jagnjeta, pastirji?
Noč je zagrinjala zemljo, ko se se osupli pastirji zbrali pod bleščečo prizmo luči, ko so se nebesa in zemlja združila ob nadnaravnem dogodku Odrešenikovega rojstva.
»Angel pa jim je rekel: ‘Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje. /…/
Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.’«4
Všeč nam je, da ti predani pastirji niso odlašali s sprejemanjem, temveč so pohiteli, da bi spoznali svojega Kralja. Od njih se naučimo, da beseda sprejeti označuje dejanje. Luka nam pove, da so pastirji »hitro /…/ odšli tja in našli /…/ dete, položeno v jasli«.5
Velikokrat tihih, preprostih navdihov od Gospoda ne prejmemo zato, ker se ne skladajo povsem z našimi koledarji ali načrti ali časovnim razporedom. Božična zgodba nas opominja, naj bomo kakor ti predani pastirji, ki niso odlašali s tem, kar je bilo potrebno, da bi sprejeli svojega Kralja.
Luka je v božično zgodbo vključil radostno spodbudo, da to, da Gospoda sprejmemo, pomeni, da ga oznanjamo. Pojasnil je: »Ko so [Jezusa] videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku.«6 Ti pastirji so prejeli sporočilo iz nebes, pohiteli so in zatem so nemudoma postali nebeški glasniki, saj so svetu oznanjali radost in vabili vse, naj sprejmejo svojega Kralja.7
Sprejmite z vztrajno vero
Zdaj pa obrnimo pozornost na modre može. Izstopajo med največjimi iskalci Jezusa Kristusa. Celo življenje so marljivo čakali na znamenje iz nebes. Ko se je pojavilo, so zapustili udobje doma, delo, družine in prijatelje, da bi sledili zvezdi in našli svojega Kralja.
V nasprotju s potjo pastirjev je njihova pot trajala in zahtevala je čas. Morali so iskati in spraševati in čakati in kreniti in nato vse znova, dokler niso ugledali malega otroka z Marijo, njegovo materjo. Podarili so mu nadvse dragocena darila, se spustili na kolena in ga počastili.8
Pogosto sem razmišljala: Ko sprejemamo Kristusa, mar ga marljivo iščemo in mu nato dovolimo, da nas vodi po poti do neznanih krajev in ljudi? Kako mu lahko izrazimo hvaležnost s ponujenimi darovi in čaščenjem?
Blagor tistim, ki sprejmejo Gospoda
Taka je torej veličastna božična zgodba.
Moji dragi prijatelji, blagor tistim, ki ga sprejmejo. Pa čeprav so očetov podarjeni vlakec in prisrčni darovi časa in zakladov, ki jih izdelajo družine vsepovsod, tako zelo ljubi, ti darovi zbledijo v primerjavi s pravim božičnim darom, ki smo ga prejeli vsi – darom Jezusa Kristusa.
»Kajti kaj človeku koristi, če mu je podarjen dar in daru ne sprejme?«9
O naslednjem verzu razmislite z ozirom na to večno resnico: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.«10
Rada imam obljubo: Kdor bo zares sprejel dar Kristusa, ki je bil dan tisto sveto noč, bo imel večno življenje!
Vidimo torej, da bomo z vsakodnevnim trudom, da bi Kristusa sprejeli bolj popolno, postali takšni, kot nas je prosil naš prerok, predsednik Russell M. Nelson: ljudje, »ki so zmožni, pripravljeni in vredni sprejeti Gospoda, ki bo ponovno prišel; ljud[je], ki so se že odločili za Jezusa Kristusa«.11
Kako veličastno si je predstavljati ta dan, ko bomo skupaj ponovno razglašali: »Radost in mir, Gospod je tu, naj zemlja [in prav vsak od nas] sprejme svojega Kralja!«12 V imenu Jezusa Kristusa, amen.