Pionirji v vsaki deželi
Julia Mavimbela
Vodja skupnosti v Južni Afriki
»Ljubezen občutimo le, ko drugim odpustimo.«
Julia si je obrisala čelo. Potem je prijela za lopato in začela kopati. Zdaj so bila tla okrog nje zaplata zemlje. A kmalu bodo postala čudovit vrt.
Za temnopolte v Južni Afriki so bili časi težki. Zakoni so ločevali belce in črnce. Številni temnopolti so bili prisiljeni zapustiti svoje domove in živeti v določenih področjih stran od belcev. Voliti niso smeli. V mestni četrti, kjer je živela Julija, je bilo prisotno nasilje, zaradi česar so bile šole zaprte. Včasih je bilo nevarno biti zunaj.
A to Julije ni ustavilo. Hotela je storiti nekaj dobrega za svojo skupnost. Zato si je umislila vrt.
Nekateri otroci so jo videli pri delu. »A lahko pomagamo?« so vprašali.
»Seveda,« je rekla Julia. Vsakemu je dala lopato. Pokazala jim je, kako naj zrahljajo prst in izkopljejo plevel.
»Prekopljimo trpko zemljo, zasejmo seme ljubezni in poglejmo, kakšne sadove nam lahko da,« je dejala. »Ljubezen občutimo le, ko drugim odpustimo.«
Tedni so minili in zraslo je več rastlin. Prišli so še drugi ljudje in delali na vrtu. Populili so visok plevel. Zasejali so več semen. Zalivali so rastline. Julija je bila srečna, ko je videla, koliko ljudi pomaga.
Nekega dne je srečala dva fanta. Bila je presenečena, saj so belci le redko prišli v njeno sosesko. Rekla sta, da sta misijonarja. Povabila ju je, naj sporočilo predstavita pri njej doma.
Ko je Juliin sin slišal, da prihajata, je bil zgrožen. »Zakaj si ju povabila?« je rekel. »Belca sta. Ni varno.«
A Julia je misijonarjema zaupala. »Ta dva sta drugačna,« je rekla. »Oznanjata mir.«
Ko sta misijonarja prišla, ju je Julia toplo sprejela. Eden od njiju je na kaminu opazil fotografijo. Bila je z Juliine poroke.
»Kdo je to?« je vprašal misijonar in pokazal na fotografijo.
»Moj mož John.« Julia je povesila pogled. »Umrl je v avtomobilski nesreči.«
Misijonar je pokimal. »Verjamemo, da so družine lahko skupaj za večno, celo ko umrejo.«
Julio je preplavil občutek miru. Bila je srečna, ko je izvedela za Božji načrt, in se je še naprej sestajala z misijonarji. Ljubezen do evangelija je v njenem srcu rasla tako kot rastline na njenem vrtu. Kmalu se je odločila, da se bo krstila.
V cerkvi je srečala veliko novih ljudi. Nekateri so bili črni. Nekateri so bili beli. A vsi so skupaj služili in se učili.
Julia je otrokom v cerkvi pokazala, kako naj ji pomagajo na vrtu. »V srcu moramo biti mehki kakor ta zemlja,« je rekla. »V sebi moramo napraviti prostor evangeliju. Napraviti moramo prostor ljubezni.«
Trinajst let po njenem krstu so bili zakoni, ki so v Južni Afriki ločevali temnopolte in bele, odpravljeni.
Danes je v Južni Afriki skoraj sedemdeset tisoč članov Cerkve.
Južna Afrika ima enajst uradnih jezikov.
Julia je pomagala vpeljati program Ženske za mir, skupino, ki v Južni Afriki spodbuja enotnost in mir.
Bila je ena prvih tempeljskih delavk v templju v Johannesburgu v Južni Afriki.
Bila je učiteljica. Otroke je učila brati, ko so delali na njenem vrtu.