Zaklenjena ven!

Amber Healey

(po resnični zgodbi)

Avtorica živi v Utahu v ZDA.

Zgodba se je zgodila na osrednjem Madžarskem.

Morda bi pomagala Emma!

»[Z]aupaj v tistega Duha, ki vodi k dobrim delom.« (Nauk in zaveze 11:12)

Emma je preskočila razpoke v kamnitem pločniku. Bil je jasen, sončen dan. Z mamo sta šli peš v trgovino z živili.

»Mama, kako daleč je sonce?« je vprašala.

»Ne vem,« je rekla mama.

Emma je poškilila proti soncu. »Ali misliš, da bo raketa kdaj poletela na sonce? Ali misliš, da je bolj vroče kot strela? Ali misliš …«

Mama se je zasmejala. »Tvoja vprašanja postajajo vse težja!«

Tudi Emma se je zasmejala. Imela je veliko vprašanj. Mama se je vselej potrudila, da je nanje odgovorila. To je bil eden od razlogov, zakaj se je Emma rada sprehajala z mamo.

Emma se je ozrla po soseski. Po tlakovani ulici so vozili taksiji. Mimo so se vozili ljudje na kolesih. Zunaj je bilo tudi veliko sprehajalcev.

Potem je pogledala čez cesto. Na stopnicah pred stanovanjsko zgradbo je sedela deklica. Videli je bilo, kot da joče.

Emma je upočasnila korak. Ali naj se ustavi in pomaga? Morda deklica želi, da jo pustijo pri miru. Včasih je tudi sama želela biti sama, ko je bila žalostna.

Ustavila se je. Kadar je potrebovala pomoč, je večinoma hotela govoriti z nekom. Morda pa lahko pomaga!

Mamo je potegnila za roko. »Poglej, mama. Mislim, da tista deklica potrebuje pomoč.«

Mama je pogledala čez cesto. »Mislim, da imaš prav.«

Emma je mamo držala za roko, ko sta prečkali cesto. Šla je po stopnicah do tja, kjer je sedela deklica. »Živijo,« je rekla Emma. »A potrebuješ pomoč?«

Deklica je posmrkala in ju pogledala. Z rokami je objemala kolena in oči je imela rdeče in zabuhle.

»Zaklenila sem … se iz stanovanja.« Globoko je zavzdihnila. Govorila je s tresočim in tihim glasom. Emma je pokleknila poleg nje, da bi jo bolje slišala.

»Ne znam brati,« je rekla deklica. »Ne vem, na kateri gumb naj pritisnem, da bom šla notri.«

Emma je pogledala na zid stanovanjske zgradbe. Gumbkov je bilo veliko. Na vsakem je bilo izpisano ime. Poleg gumbov je bil zvočnik.

»Kako se pišeš?« je vprašala Emma.

»Schneider,« je odgovorila deklica.

Mama je prebrala vse gumbe, dokler ni našla tistega, na katerem je pisalo »Schneider«. Pritisnila je nanj.

Bzz!

Gumb je povzročil glasen zvok. Potem se je po domofonu zaslišal glas.

»Schneiderovi. Kako vam lahko pomagam?«

Mama je spregovorila v domofon. »Pozdravljeni! S hčerko sva zunaj z deklico, ki pravi, da se je zaklenila ven.«

Deklica je naglo vstala in stekla k domofonu. »Mama,« je rekla, »nisem mogla prebrati imen na gumbih, da bi prišla noter, in onidve sta mi pomagali!«

Glas po domofonu je zvenel presenečeno. »Leni! Mislila sem, da si v sobi! Ne skrbi. Takoj bom prišla dol.«

Čez nekaj sekund je gospa pritekla ven. Deklica ji je stekla naproti in jo objela.

Gospa se je obrnila k Emmi. »Hvala, ker si pomagala moji Lenčici!«

Emma se je nasmehnila. »Ni bilo težko pomagati.«

Pomahali sta v slovo in šli po stopnicah. Emmi je bilo toplo po vsem telesu. Domislila se je še enega vprašanja za mamo.

»Pomagati tej deklici ni bilo težko. Zakaj sem glede tega tako srečna?«

Mama ji je stisnila roko. »To je Sveti Duh, ki ti pravi, da si se odločila dobro.«

Emma se je nasmehnila. Bila je tako vesela, da se je ustavila in pomagala.