Winfredin novi recept
»[Živeli] smo srečno.« (2 Nefi 5:27)
Kaj bi Winfred lahko dodala receptu?
Winfred je jajji (babici) pomagala pri pripravi večerje.
»Mmm, rada imam matoke,« je rekla babica.
»Tudi jaz,« je rekla Winfred. »To je ena mojih najljubših jedi! Rada imam zelene banane. In papriko in paradižnike. Najboljša pa je omaka.«
»Kajti omaka vse okuse združi,« je rekla babica.
Še naprej sta sekljali zelenjavo. Winfred je nato zavzdihnila.
»Babica,« je rekla, »kako ti uspe, da si ves čas tako srečna?«
»Trudim se,« je rekla babica. »Ampak nisem srečna ves čas. Žalost je del življenja. Ali si zdajle žalostna?«
Winfred je prikimala. »Pogrešam taata (očija), ker dela daleč stran. In pogrešam šolo, ker zdajle ne moremo hoditi v šolo. In pogrešam prijatelje iz cerkve.«
»V redu je, če smo glede tega žalostni,« je rekla babica. »Življenje ni vedno lahko. A ko sem žalostna, se poskušam držati svojega recepta za srečo.«
»Recepta?«
»Prav kakor imam recept za matoke, imam recept za srečo. Včasih je žalost prevelika, da bi takoj izginila. A pogosto ugotovim, da za boljše počutje potrebujem prav svoj recept.«
»Kakšen recept imaš?«
Babica se je nasmehnila. »Kaj če bi poskusila odkriti svoj recept? Potem mi ga lahko poveš.«
Ko je Winfred tisti večer molila, je vedela, da nebeški Oče posluša. Spoznala je, da jo molitev osrečuje! Vzela je list in napisala Winfredin recept za srečo. Prvič, molitev. Nato je šla spat.
Naslednje jutro je brala Mormonovo knjigo. Tudi zaradi branja svetih spisov je bila srečna. Poiskala je list in napisala: Drugič, branje svetih spisov. Nato je pogledala odlomek iz svetih spisov, ki ga je prebrala: »[V]erjemite v Kristusa.« (2 Nefi 33:10)
Winfred je dopisala: Tretjič, vera v Jezusa Kristusa.
Winfred je pomislila, kako prijazna je bila babica, ker ji je dovolila, da jo je obiskala. Poiskala jo je in rekla: »Hvala, ker si mi dovolila, da ostanem pri tebi.«
Ker je Winfred rekla hvala, se je počutila dobro. Na list je spet napisala: Četrtič, hvaležnost.
Potem je sosede prosila, ali se mlajši otroci lahko pridejo igrat. Sama je pripeljala mlajšo sestrico Milfred in mlajšega bratca Alfreda. Ko so se nehali igrati, je otrokom predlagala, naj z njo berejo. Babica je narezala lubenico, da je je bilo dovolj za vse.
Winfred je kasneje obiskala prijateljico po imenu Happy (Sreča). Namesto njene mame sta skupaj pomili posodo. Nato sta pometli tla. Z veseljem sta pomagali!
Ko je prišel večer, je Winfred sestrici in bratcu pomagala pri domači nalogi. Z Milfred se je učila abecedo. Alfredu je pomagala pri matematiki.
Tisti večer se je spet pogovarjala z babico.
»Danes se počutim veliko bolje! Mislim, da sem našla recept za srečo.«
»Čudovito! Povej mi ga,« je rekla babica.
»Winfredin recept za srečo,« je prebrala. »Prvič, molitev. Drugič, branje svetih spisov. Tretjič, vera v Jezusa Kristusa. Četrtič, hvaležnost.«
»To je krasen recept,« je rekla babica. »A zdi se mi, da si nekaj pozabila. Kaj te je danes še osrečevalo?«
Winfred je za hip pomislila. »No, veselilo me je, ker sem se igrala z majhnimi otroki. In ker sem pomagala Happy in njeni mami. In ker sem se učila z Milfred in Alfredom. Čakaj … to je to! Zadnja sestavina je pomoč drugim.«
»Tako je,« je rekla babica. »Služenje drugim je kakor omaka – združi vse druge dobre stvari.«
»To je dober recept.« Winfred se je nasmehnila. »Jutri ga bom spet preizkusila.«
Zgodba se je zgodila v Kampali v Ugandi.
Ilustrirala Hollie Hibbert