Moštva in talenti

Alelie Coronel-Camitan

(po resnični zgodbi)

Najboljša moštva sodelujejo in drug drugemu pomagajo postati boljši.

»Teci, Jillian, teci!« je vzklikal očka. Jillianin očka je bil trener njenega nogometnega moštva. Še posebej trdo so trenirali, da bi se pripravili na tekmo prvenstva. Sonce je bilo vroče, vendar je Jillian vztrajno tekla.

Nazadnje je očka zapiskal na piščalko. »Prav, vzemimo si odmor.«

Jillian je pograbila plastenko z vodo in se s fanti usedla na klop. Bila je edina deklica v moštvu, a ji ni bilo mar. Vsi so sodelovali in drug drugemu pomagali postati boljši. Čeprav je bila utrujena in prepotena, je bila vesela, da igra s svojim moštvom.

»Očka, kako nam je šlo danes?« je vprašala.

Očka se je nasmehnil. »Odlično! Mislim, da je moštvo pripravljeno na tekmo.«

Tudi Jillian se je nasmehnila. Vse njihovo trdo delo se je izplačalo!

Jillian je na poti s treninga domov zagledala prijateljico Mei. Bili sta v istem razredu Osnovne. Vendar Mei že nekaj časa ni prišla v Osnovno.

Jillian se je nasmehnila Mei. »Živjo, Mei! Pogrešala sem te v Osnovni. Ali si v redu?«

Mei je strmela v svoje čevlje. »Moja mami noče iti v cerkev.«

»Kako to?«

»Ne vem.« Mei je dvignila glavo. »No, zdaj moram iti.«

Jillian je Mei pomahala in jo gledala, kako odhaja. Kako bi lahko pomagala Mei? se je spraševala.

Ko je Jillian prišla domov, je na svojo ukulele zaigrala nekaj pesmi iz Osnovne. Potem je prosila brate, naj pojejo z njo. Peli so, dokler jih mami ni poklicala na večerjo.

»Jutri grem obiskat sestro Aurea,« je rekla mami.

»Sestra Aurea je Meina mami, kajne?« je vprašala Jillian. »Ali grem lahko s tabo? Meia ne prihaja v Osnovno. In ko sem jo danes videla, se mi je zdela malce žalostna.«

»Seveda, lahko se mi pridružiš,« je rekla mami.

»S sabo bom vzela ukulele! Igrati znam pesmi za Osnovno. Stavim, da pogreša, da bi jih pela,« je rekla Jillian.

Jillian je naslednji dan, ko sta prišli do Meine hiše, Mei močno objela. Medtem ko sta se mamici pogovarjali, sta deklici šli ven. Jillian je igrala na ukulele, Mei pa je izbirala pesmi. Zabavali sta se, ko sta se skupaj smejali in peli, dokler ni napočil čas, da Jillian odide.

»Super te je bilo videti,« je rekla Jillian. »Pogrešali smo te v Osnovni.«

»Ja, želim si, da bi lahko prišla. Morda bom še enkrat prosila mamico.«

Naslednjo nedeljo je bila Mei v cerkvi. Jillian je sedela poleg nje. »Tako sem vesela, da si lahko prišla,« je rekla.

Mei se je nasmehnila. »Jaz tudi.«

Nekaj dni kasneje je končno napočil čas za veliko nogometno tekmo. Jillian je moštvo prosila, da bi molili pred tekmo. Potem je napočil čas za igro. Jillian je tekla, kolikor je mogla hitro. Sodelovala je z moštvom, da bi dobili žogo in dosegli gol. Njeno moštvo je zmagalo na tekmi!

Jillian je tisti večer, ko je ležala v postelji, razmišljala o Mei in svojem nogometnem moštvu. Bila je vesela, da je članica moštva, prav kakor je bila vesela, da je članica Osnovne. Vsi so pomagali drug drugemu. Jillian je bila vesela, da je lahko pomagala svojim prijateljem bodisi v cerkvi ali na igrišču.