Orin S.,

17 let, Britanska Kolumbija, Kanada

Z družino smo šli na jadranje in več kot tri tedne nismo videli kopna. Po prvih dveh tednih nas je ujelo hudo neurje. Veter nam je raztrgal jadra in valovi so treskali na palubo in popolnoma potopili sprednji del jadrnice. Povrhu vsega nam je skoraj zmanjkalo pitne vode – če bi nevihto preživeli, bi nas skrbelo še to.

Z družino smo se stisnili v edini suhi kotiček na jadrnici in skoraj eno uro molili. Nisem vedel, ali bomo preživeli noč, vedel pa sem, da bom kljub vsemu ostal z družino, saj smo se pečatili.

Ko smo prenehali moliti, smo videli, da se je veter umiril in da so se valovi polegli. Kmalu zatem je začelo deževati, kar je v tistem delu oceana izjemno redko. S pomočjo ponjave smo napolnili kanistre in čudežno dobili dovolj vode, da smo končali potovanje.

Izkušnja mi je pokazala, kako velika je moč molitve in kako zelo je nebeškemu Očetu mar za nas. Ko pomislim na to neurje, vem, da je evangelij pravi in resničen.