Vzorec za mir

škof W. Christopher Waddell

prvi svetovalec Prvega predsedstva

Mir, ki ga vsi iščemo, nam nalaga dejanja - tako da se učimo o Jezusu Kristusu, poslušamo njegove besede in hodimo za njim.

Pred nekaj leti so najino hčer in zeta prosili, naj v Osnovni skupaj poučujeta razred petih dejavnih malih štiriletnikov. Hči je bila določena za učiteljico, zet pa za priganjalca, ki sta se po najboljših močeh trudila ohranjati nekakšen mir sredi vsesplošnega nereda, zato da bi otroke učila evangeljskih načel.

Zet je med neko zlasti težko uro po številnih svarilih živahnemu fantku tega štiriletnika pospremil iz učilnice. Ko sta bila pred učilnico in preden je zet fantku lahko začel govoriti o njegovem obnašanju in o tem, da mora poiskati njegove starše, je fantek, še preden mu je lahko rekel besedo, dvignil roko ter zelo čustveno izdavil: »Včasih preprosto težko mislim na Jezusa!«

Na potovanju skozi življenje bomo, ne glede kako krasna je lahko nameravana destinacija in kako razveseljivo je lahko potovanje, podvrženi preizkušnjam in bridkostim. Starešina Joseph B. Wirthlin je učil: »Kazalec na kolesu bridkosti naposled pokaže na vsakega od nas. Prej ko slej mora vsak izkusiti bridkost. Izvzet ni nihče.«¹»Gospod v svoji modrosti pred potrtostjo in žalostjo ne ubrani nikogar.«² Bodisi to pot prepotujemo v miru ali ne, je v veliki meri odvisno od tega, ali tudi mi stežka mislimo na Jezusa ali ne.

Miru duha, miru vesti in miru srca ne določa naša sposobnost, da se izogibamo preizkušnjam, bridkostim ali srčnim bolečinam. Navzlic našim iskrenim priprošnjam vsako neurje ne bo spremenilo smeri, niti ne bo ozdravljena vsaka bolezen in morda ne bomo v celoti razumeli vsakega nauka, načela ali navade, ki jih poučujejo preroki, vidci in razodevalci. Vendarle nam je obljubljen mir - ki ga spremlja pogoj.

Odrešenik je v Evangeliju po Janezu učil, da smo navzlic življenjskim stiskam lahko dobre volje; lahko upamo in se nam ni treba bati, kajti izjavil je: »Da bi imeli mir v meni.«³ Vera v Jezusa Kristusa in v njegovo odkupno žrtvovanje je, in vedno bo, prvo evangelijsko načelo in temelj, na katerem je postavljen naš mir v tem svetu in večno življenje v svetu, ki pride.⁴

Zato da bi sredi vsakdanjih življenjskih izzivov imeli pomoč pri iskanju miru, nam je dan preprost vzorec, da se v mislih osredotočamo na Odrešenika, ki je rekel, naj se učimo od njega in poslušamo njegove besede, naj hodimo v krotkosti njegovega Duha in bomo imeli mir v njem, kajti on je Jezus Kristus.⁵

Učite se, poslušajte in hodite - trije koraki z obljubo.

Prvi korak: »Učite se od mene«

V Izaiju beremo: »Številna ljudstva bodo prišla in rekla: ‘Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah!’«⁶

V vse več templjih, ki so po zemlji, se učimo o Jezusu Kristusu in njegovi vlogi v Očetovem načrtu kot o Stvarniku tega sveta, kot o našem Odrešeniku in Odkupitelju in kot o viru našega miru.

Predsednik Thomas S. Monson je učil: »Svet, v katerem živimo, je lahko poln izzivov in težav. ... Če bomo šli v svete Božje hiše, če se bomo spomnili zavez, ki smo jih tam sklenili, bomo lažje prenesli vsako preizkušnjo in premagali vsako skušnjavo. V tem svetem zatočišču bomo našli mir.«⁷

Na kolski konferenci, kjer sem bil po zadolžitvi, ko sem služil v Južni Ameriki, sem srečal par, ki je žaloval za nedavno smrtjo njunega sina dojenčka.

Z bratom Tumirjem sem se prvič srečal na razgovoru sredi konference in izvedel za njegovo izgubo. Ko sva govorila, mi je povedal, da ga globoko ne žalosti le sinova smrt, ampak da je potrt tudi zaradi misli, da ga ne bo nikoli več videl. Pojasnil je, da sta kot relativno nova člana Cerkve prihranila dovolj denarja, da sta pred fantkovim rojstvom le enkrat šla v tempelj in se pečatila kot par in k sebi pečatila svoji dve hčerki. Potem je opisal, kako sta varčevala denar za ponovno pot v tempelj, vendar nista mogla s seboj vzeti fantička, zato da bi se pečatila tudi k njemu.

Ker sem prepoznal možno zmoto, sem pojasnil, da bo sina zares spet videl, če bo ostal zvest, ker je uredba pečatenja, ki ga je povezala z ženo in hčerkama, zadosti, da ga poveže tudi s sinom, ki se je rodil v zavezi.

Osupel je vprašal, če to resnično drži, in ko sem pritrdil, je nato vprašal, če bi bil pripravljen govoriti z njegovo ženo, ki je bila v dveh tednih od smrti njunega sina neutolažljiva.

V nedeljo popoldan po konferenci sem se sestal s sestro Tumiri in tudi njej pojasnil ta krasni nauk. Dasiravno je bila bolečina njene izgube še sveža, je zdaj z iskrico upanja ihteče vprašala: »Ali bom svojega fantička res lahko spet pestovala? Ali je res za vedno moj?« Zatrdil sem ji, da ji bo, ker se drži zavez, moč pečatenja, ki je v templju, veljavna zaradi polnomočja Jezusa Kristusa, resnično dovoljevala, da bo ponovno s svojim sinom in da ga bo pestovala.

Sestra Tumiri je, čeprav je bila zaradi sinove smrti strtega srca, z najinega srečanja odšla s solzami hvaležnosti in navdana z mirom zaradi svetih tempeljskih uredb, ki jih je omogočil naš Odrešenik in Odkupitelj.

Vsakič, ko gremo v tempelj, smo - v vsem, kar slišimo, naredimo in rečemo; v vsaki uredbi, v kateri sodelujemo; in v vsaki zavezi, ki jo sklenemo - usmerjeni k Jezusu Kristusu. Občutimo mir, ko slišimo njegove besede, in se učimo od njegovega vzora. Predsednik Gordon B. Hinckley je učil: »Pojdite v Gospodovo hišo in tam občutite njegovega Duha in se z njim pogovarjajte in spoznali boste mir, ki ga ne boste našli nikjer drugje.«⁸

Drugi korak: »Poslušajte moje besede«

Naj so izgovorjene z Gospodovim glasom ali z glasom njegovih služabnikov, je vseeno.⁹ Od Adamovih dni, skozi razdobja vse do trenutnega preroka Thomasa Spencerja Monsona je Gospod govoril preko svojih pooblaščenih predstavnikov. Tisti, ki se odločijo poslušati in prisluhniti Gospodovim besedam, kakor jih podajajo njegovi preroki, bodo našli varnost in mir.

V Mormonovi knjigi najdemo veliko primerov pomembnosti tega, da sledimo preroškemu nasvetu in da zagovarjamo preroka, vključno z lekcijo iz Lehijevega videnja drevesa življenja, ki jo najdemo v osmem poglavju Prve Nefijeve knjige . Nikdar ni bila velika in prostorna zgradba tako polna ali hrup, ki prihaja iz njenih odprtih oken, bolj zavajajoč, posmehljiv in zmedo zbujajoč kot v današnjih dneh. V tem odlomku beremo o dveh skupinah ljudi in o njihovih odzivih na to, kaj so klicali iz zgradbe.

Začenši s šestindvajsetim verzom beremo:

»In tudi sam sem se ozrl naokrog in na drugi strani vodne reke zagledal ogromno in prostorno zgradbo. /.../

In bila je polna ljudi ... in s svojim obnašanjem so zasmehovali in kazali s prstom na tiste, ki so bili prišli in jedli od sadu.

»In potem ko so bili sad okusili, jih je bilo sram zavoljo tistih, ki so se jim rogali; in odpadli so na prepovedane poti in se izgubili.«¹⁰

V triintridesetem verzu beremo o drugih, ki so se drugače odzvali na posmeh in zasmehovanje, ki sta prihajala iz zgradbe. Prerok Lehi pojasni, da so tisti v zgradbi »s prstom zaničevanja kazali name in na tiste, ki so prav tako jedli od sadu; ampak mi se nismo zmenili zanje«¹¹.

Ključno razliko med tistimi, ki jih je bilo sram, ki so odpadli in so se izgubili, ter tistimi, ki zasmehovanju iz zgradbe niso prisluhnili in so stali ob preroku, najdemo v dveh besednih zvezah: prvič, »potem ko so okusili« in, drugič, »tisti, ki so jedli«.

Prva skupina je prispela do drevesa, nekaj časa stala ob preroku, vendar je sad samo okusili. Ker niso še naprej jedli, so dovolili, da je nanje vplival posmeh iz zgradbe in jih odvedel stran od preroka in na prepovedane poti, kjer so se izgubili.

V nasprotju s tistimi, ki so jedli in zatavali, so bili tisti, ki so nenehno jedli od sadu. Ti posamezniki se niso menili za nemir v zgradbi, stali so ob preroku ter bili zato deležni varnost in miru. Naša zavezanost Gospodu in njegovim služabnikom ne more biti polovični čas. Če je tako, potem postanemo ranljivi pred tistimi, ki si prizadevajo uničiti naš mir. Ko Gospodu prisluhnemo preko njegovih pooblaščenih služabnikov, stojimo na svetih krajih in nas ni moč premakniti.

Nasprotnik ponuja ponarejene rešitve, za katere se lahko zdi, da nudijo odgovore, vendar nas odvedejo še dlje od miru, ki ga iščemo. Ponuja nam privid, ki ima videz zakonitosti in varnosti, vendar ki se bo, kakor velika in prostorna zgradba, naposled sesul in uničil vse, ki iščejo mir med njegovimi zidovi.

Resnico najdemo v preprostosti pesmi iz Osnovne: »Prerok nam pravi: Spoštuj zapovedi! V tem našel boš varnost, v tem našel boš mir.«¹²

Tretji korak: »Hodite v krotkosti mojega Duha«

Ne glede kako daleč smo nemara zašli s poti, nas Odrešenik kliče, naj se vrnemo in hodimo z njim. Ta klic, naj hodimo z Jezusom Kristusom, je klic, naj ga spremljamo v Getsemani in iz Getsemanija na Kalvarijo in s Kalvarije v grob. To je klic, naj slavimo in udejanjamo njegovo veliko odkupno žrtvovanje, ki vključuje posameznika in je neskončna. To je klic, naj se pokesamo, naj se zanašamo na njegovo očiščujočo moč in zgrabimo njegove ljubeče, izprožene roke. To je klic, naj prejmemo mir.

Vsi smo kdaj v življenju čutili bolečino in srčne bolečine, povezane z grehom in prestopkom, kajti »če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas«¹³. Vendar »če so [naši] grehi rdeči kakor škrlat«, bodo, če bomo uporabili odkupno daritev Jezusa Kristusa in hodili z jim skozi iskreno kesanje, »beli kakor sneg«¹⁴. Čeprav nas teži krivda, bomo prejeli mir.

Alma mlajši se je bil primoran soočiti s svojimi grehi, ko se mu je prikazal Gospodov angel. Svojo izkušnjo je opisal z naslednjimi besedami:

»Moja duša je bila v mukah najvišje stopnje in pretresali so jo vsi moji grehi.

/.../ Da, videl sem, da sem se bil upiral Bogu in da nisem bil spolnjeval njegovih svetih zapovedi.«¹⁵

Čeprav so bili njegovi grehi resni in mu je bilo sojeno, nadaljuje:

»Spomnil [sem se tudi], da sem očeta slišal, da je ljudem prerokoval o prihodu nekega Jezusa Kristusa, Božjega Sina, ki bo odkupil grehe sveta.

/.../ V srcu [sem] zaklical: O, Jezus, ti Božji Sin, bodi milosten z menoj.«¹⁶

»In nikoli, dokler nisem zaklical h Gospodu, nisem bil prejel odpuščanja grehov. A glej, zaklical sem k njemu in v duši našel mir.«¹⁷

Tako kot Alma bomo tudi mi našli mir v duši, če bomo hodili z Jezusom Kristusom, se pokesali svojih grehov in v življenju uporabljali njegovo zdravilno moč.

Za mir, ki ga vsi iščemo, je potrebna več kot zgolj želja. Potrebna so dejanja - tako da se učimo o Jezusu Kristusu, poslušamo njegove besede in hodimo za njim. Morda ne zmoremo nadzorovati vsega, kar se dogaja okrog nas, lahko pa nadzorujemo, kako uporabljamo vzorec za mir, ki nam ga je dal Gospod - vzorec, zaradi katerega zlahka pogosto premišljujemo o Jezusu.

Pričujem, da je Jezus Kristus pot, resnica in življenje¹⁸ in da le preko njega lahko prejmemo resnični mir v tem življenju in večno življenje v svetu, ki pride. V imenu Jezusa Kristusa, amen.