Največji voditelji so najbolj pokorni
Prišli bodo trenutki, ko se bo pot pred vami zdela temna, ampak še naprej sledite Odrešeniku. On pozna pot; pravzaprav je on pot.
Ko mi je bilo dvanajst let, me je oče vzel v gore na lov. Prebudila sva se ob treh zjutraj, osedlala najina konja in se v popolni temi odpravila v gozdnato gorsko pobočje. Čeprav sem z očetom rad hodil na lov, sem bil tisti trenutek nekoliko živčen. V teh gorah nisem bil še nikoli in nisem videl poti - ali sploh kaj dosti drugega! Videl sem le majhno svetilko, ki jo je držal oče, ki je metala slabotno svetlobo na borovce pred nama. Kaj če bi mojemu konju spodrsnilo in bi padel - ali sploh vidi, kam gre? Toda tolažila me je naslednja misel: »Oče ve, kam gre. Če mu bom sledil, bo vse v redu.«
In vse je bilo v redu. Sonce je naposled vzšlo in skupaj sva preživela čudovit dan. Ko sva se odpravila domov, je oče pokazal na veličasten, strm vrh, ki se je dvigal nad drugimi. »To je gorski greben Windy,« je rekel. »Tam je lov dober.« Takoj sem vedel, da se hočem nekega dne vrniti in se povzpeti na gorski greben Windy.
V letih, ki so sledila, sem očeta pogosto slišal govoriti o gorskem grebenu Windy, vendar se nisva nikoli vrnila - dokler ga nisem nekega dne, dvajset let kasneje, poklical in rekel: »Pojdiva na Windy.« Ponovno sva osedlala najina konja in se začela vzpenjati po pobočju. Sedaj sem bil izkušen jahač v tridesetih letih, vendar sem bil presenečen, ko sem občutil isto živčnost, ki sem jo občutil kot dvanajstletni fant. Toda oče je poznal pot in sem mu sledil.
Naposled sva prišla na vrh Windyja. Razgled je bil osupljiv in občutek navdušenja, ki sem ga imel, mi je govoril, da se hočem vrniti - tokrat ne zaradi sebe, temveč zaradi žene in otrok. Hotel sem, da bi doživeli, kar sem doživel sam.
Z leti sem imel veliko priložnosti, da sem svoje sinove in druge mladeniče vodil na gorske vrhove, prav kakor je oče vodil mene. Te izkušnje so me spodbudile, da sem premišljeval, kaj pomeni voditi - in kaj pomeni slediti.
Jezus Kristus, največji voditelj in najbolj pokoren
Kaj bi rekli, če bi vas vprašal: »Kdo je največji voditelj, kar jih je kdaj živelo?« Odgovor, seveda, je Jezus Kristus. Dal nam je popoln zgled vsake možne lastnosti voditelja.
Kaj pa bi rekli, če bi vas vprašal: »Kdo je najbolj pokorenod vseh, kar jih je kdaj živelo?« Mar ne bi ponovno odgovorili Jezus Kristus? On je največji voditelj, ker je najbolj pokoren - popolnoma sledi Očetu, v vsem.
Svet uči, da morajo biti voditelji močni; Gospod uči, da morajo biti krotki. Posvetni voditelji moč in vpliv pridobijo z nadarjenostjo, spretnostmi in bogastvom. Kristusu podobni voditelji moč in vpliv pridobijo s prepričevanjem, veliko potrpežljivostjo, blagostjo in krotkostjo ter nehlinjeno ljubeznijo.1
V Božjih očeh so bili največji voditelji vedno najbolj pokorni.
Naj vam spregovorim o dveh izkušnjah z nedavnega druženja z mladeniči v Cerkvi, ki sta me učili o vodenju in pokornosti.
Vsi smo voditelji
Z ženo sva nedavno prisostvovala na zakramentnem sestanku izven domačega oddelka. Tik pred začetkom je k meni pristopil neki mladenič in me vprašal, če bi pomagal razdeliti zakrament. Rekel sem: »Z veseljem.«
Prisedel sem k drugim diakonom in enega, ki je sedel poleg mene, vprašal: »Kaj je moja zadolžitev?« Rekel mi je, naj začnem razdeljevati v ozadju kapele v srednjem delu in da bo sam na drugi strani istega dela in da bova šla skupaj naprej.
Rekel sem: »Tega že dolgo nisem počel.«
Odgovoril je: »V redu je. Dobro vam bo šlo. Tudi sam sem se tako počutil, ko sem začel.«
Kasneje je imel najmlajši diakon v zboru, ki je bil posvečen zgolj pred nekaj tedni, na zakramentnem sestanku govor. Po sestanku so se drugi diakoni zbrali okrog njega, da bi mu povedali, kako ponosni so na svojega tovariša iz zbora.
Ko sem se tisti dan družil z njimi, sem ugotovil, da člani vseh Aronovih duhovniških zborov v tistem oddelku vsak teden navežejo stik z drugimi mladeniči in jih povabijo v svoj zbor.
Ti mladeniči so bili vsi veliki voditelji. In jasno je bilo, da imajo v zakulisju nekaj čudovitih bratov z Melkizedekovim duhovništvom, staršev in drugih, ki so njihovi mentorji v njihovih dolžnostih. Takšni skrbni odrasli mladeničev ne vidijo samo takšnih, kot so, temveč takšne, kakršni lahko postanejo. Ko govorijo z ali o mladeničih, se ne mudijo pri njihovih šibkostih. Namesto tega poudarijo velike voditeljske lastnosti, ki jih izkazujejo.
Mladeniči, tako vas vidi Gospod. Prosim vas, da tako vidite sebe. V vašem življenju bodo trenutki, ko boste poklicani voditi. Drugič se bo od vas pričakovalo, da boste sledili. Toda moje današnje sporočilo vam je, da ste ne glede na poklic vedno voditelji in da vedno sledite. Vodenje je odraz poti učenca - preprosto gre za to, da drugim pomagamo priti h Kristusu, kar delajo pravi učenci. Če si prizadevate, da bi bili Kristusov privrženec, potem lahko drugim pomagate, da mu bodo sledili, in ste lahko voditelji.
Vaša sposobnost vodenja ne izhaja iz družabne osebnosti, motivacijskih spretnosti ali celo nadarjenosti za javno nastopanje. Izhaja iz vaše zavezanosti, da boste sledili Jezusu Kristusu. Izhaja iz vaše želje, da bi bili, z Abrahamovimi besedami, večji privrženci pravičnosti2. Če to lahko naredite - čeprav v tem niste popolni, ampak si prizadevate - potem ste voditelji.
Duhovniško služenje je vodenje
Ob neki drugi priložnostni sem na Novi Zelandiji obiskal dom matere samohranilke s tremi najstniškimi otroki. Najstarejši sin je imel osemnajst let in je zgolj prejšnjo nedeljo prejel Melkizedekovo duhovništvo. Vprašal sem, če je to duhovništvo že lahko izvajal. Rekel je: »Nisem prepričan, če vem, kaj to pomeni.«
Rekel sem mu, da ima sedaj polnomočje, da da duhovniški blagoslov tolažbe ali zdravljenja. Pogledal sem njegovo mater, ki veliko let ob sebi ni imela nekoga z Melkizedekovim duhovništvom. »Mislim, da bi bilo čudovito,« sem rekel, »če bi materi dal blagoslov.«
Odgovoril je: »Ne vem kako.«
Pojasnil sem, da svoje roke lahko položi materi na glavo, izreče njeno ime, izreče, da ji daje blagoslov s polnomočjem Melkizedekovega duhovništva, reče, kar mu Duh položi v misli in srce, in zaključi v imenu Jezusa Kristusa.
Naslednji dan sem prejel njegovo e-pismo. V enem delu je pisalo: »Nocoj sem blagoslovil mami! /.../ Počutil sem se zelo, zelo živčno in nezadostno, zato sem stalno molil, da bi poskrbel, da me spremlja Duh, ker brez njega blagoslova ne bi mogel dati. Ko sem začel, sem popolnoma pozabil nase in na svoje šibkosti. /.../ [Nisem pričakoval] ogromne duhovne in čustvene moči, ki sem jo občutil. /.../ Potem me je duh ljubezni tako močno zadel, da nisem mogel zadržati čustev, zato sem mami objel in zajokal kot otrok. /.../ Celo zdaj, ko to pišem, Duha [čutim tako močno], da nikoli več nočem grešiti. /.../ Ta evangelij mi je všeč.«3
Mar ni navdihujoče videti, kako na videz navaden moški z duhovniškim služenjem lahko izvede velike stvari, celo če se čuti nezadostnega? Nedavno sem izvedel, da je ta mladi starešina prejel misijonarski poziv in bo naslednji mesec odšel v središče za usposabljanje misijonarjev. Verjamem, da bo veliko duš vodil h Kristusu, ker se je naučil, kako v tem duhovniškem služenju slediti Kristusu - začenši v lastnem domu, kjer ima njegov vzor močan vpliv na njegovega štirinajstletnega brata.
Bratje, naj se tega zavedamo ali ne, se ljudje ozirajo k nam - družinski člani, prijatelji, celo neznanci. Ni dovolj, da kot bratje z duhovništvom samo pridemo h Kristusu; dolžni smo torej vse povabiti, naj pridejo h Kristusu4. Ne moremo biti zadovoljni, če duhovne blagoslove prejemamo samo sami; do teh istih blagoslovov moramo voditi ljudi, ki jih imamo radi - in kot učenci Jezusa Kristusa moramo imeti radi vsakogar. Kar je Odrešenik naročil Petru, je naročil tudi nam: »Ko se boš nekoč spreobrnil, utrdi svoje brate.«5
Sledite možu iz Galileje
Prišli bodo trenutki, ko se bo pot pred vami zdela temna, ampak še naprej sledite Odrešeniku. On pozna pot; pravzaprav je on pot.6 Bolj iskreno boste prišli h Kristusu, močneje si boste želeli drugim pomagati, da bodo doživeli, kar ste doživeli sami. Druga beseda za ta občutek je dobrotljivost, »ki jo je [Oče] podelil vsem, ki resnično sledjo njegovemu Sinu, Jezusu Kristusu«7. Potem boste spoznali, da ko sledite Kristusu, vodite k njemu tudi druge, kajti predsednik Thomas S. Monson je dejal: »Ko sledimo tistemu možu iz Galileje - in sicer Gospodu Jezusu Kristusu - se bo naš vpliv čutil za vedno, kjer koli smo, ne glede na poklice.«8
Pričujem, da je to prava Kristusova Cerkev. Vodi nas Božji prerok, predsednik Monson - veliki voditelj, ki je tudi resnično pokoren Odrešeniku. V imenu Jezusa Kristusa, amen.