Večne družine
Naša duhovniška dolžnost je, da so naše družine in družine tistih okrog nas v ospredju naših prizadevanj.
Hvaležen sem, da sem nocoj z vami na tem generalnem duhovniškem zasedanju Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. To je veliki trenutek v zgodovini Cerkve. Pred sto dvainosemdesetimi leti, leta 1834, je bilo v Kirtlandu v Ohiu sklicano vse duhovništvo, da bi se zbrali v štiri krat štiri metre veliki šoli iz brun. Poročali so, da naj bi prerok Joseph Smith na tem sestanku rekel: »O usodi te Cerkve in kraljestva ne veste nič več kot dete v materinem naročju. Ne dojamete ga. /.../ Nocoj tukaj vidite le majhno peščico duhovništva, toda ta Cerkve se bo po vsej Severni in Južni Ameriki - razširila se bo po vsem svetu.«1
Na tem zasedanju se je zbralo na milijone bratov z duhovništvom v več kot 110 državah. Morda je Joseph predvidel ta čas in sijajno prihodnost, ki je še pred nami.
V svojem nocojšnjem sporočilu bom poskusil opisati to prihodnost in kaj moramo narediti, da bomo sodelovali v načrtu sreče, ki ga je za nas pripravil nebeški Oče. Preden smo se rodili, smo živeli v družini z našim poveličanim in večnim nebeškim Očetom. Odredil je načrt, ki nam omogoča, da se izboljšujemo in napredujemo, zato da bomo postali kakor on. To je naredil iz ljubezni do nas. Namen načrta je bil, da bi nam omogočil privilegij, da bi večno živeli tako, kakor živi nebeški Oče. Ta evangelijski načrt nam je ponudil življenje smrtnika, v katerem bi bili preizkušani. Obljubljeno nam je bilo, da bomo preko odkupne daritve Jezusa Kristusa, če bomo spolnjevali zakone in duhovniške evangelijske uredbe, prejeli večno življenje, največjega od vseh Božjih darov.
Večno življenje je tiste vrste življenja, ki ga živi Bog, naš večni Oče. Bog je rekel, da je njegovo delo in slava, da bi človek prejel nesmrtnost in večno življenje (Moses 1:39). Veliki namen vsakega brata z duhovništvom je, da ljudem pomaga pri tem, da vstanejo v večno življenje.
Namen vsakega duhovniškega prizadevanja in vsake duhovniške uredbe je pomagati otrokom nebeškega Očeta, da se zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa spremenijo, zato da lahko postanejo člani popolnih družinskih enot. Iz tega izhaja, da je »veliko delo vsakega moškega, da verjame v evangelij, spolnjuje zapovedi ter ustvari večno družinsko enoto in jo izpopolnjuje«2 in da pri tem pomaga drugim.
Ker je to res, bi morala biti v ospredju in namenu vsega, kar delamo, celestialna zakonska zveza. To pomeni, da si moramo prizadevati, da se bomo v Božjem templju pečatili z večnim družabnikom (oz. družabnico). Spodbujati moramo tudi druge, da sklenejo in spolnjujejo zaveze, ki moža in ženo z njuno družino združijo v tem življenju in v svetu, ki pride.
Zakaj bi moralo biti to za vsakega od nas - mladega ali starega, diakona ali visokega duhovnika, sina ali očeta - tako pomembno? Zato, ker je naša duhovniška dolžnost, da so naše družine in družine tistih okrog nas v ospredju naših prizadevanj. Vsaka večja odločitev bi morala biti zasnovana na tem, kako bo vplivala na družino, da bo izpolnjevala pogoje za življenje z nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom. Nič v našem duhovniškem služenju ni pomembnejše od tega.
Naj vam povem, kaj bi to lahko pomenilo za diakona, ki nocoj posluša kot član družinske enote in kot član zbora.
V njegovi družini morda so ali ni rednih družinskih molitev ali pogostih družinskih večerov. Če njegov oče, ki te dolžnosti občuti, skliče družino k molitvi ali branju svetih spisov, diakon lahko z nasmehom prihiti, da bi sodeloval. Brate in sestre lahko spodbudi k sodelovanju in jih pohvali, ko tako storijo. Očeta lahko prosi za blagoslov, ko se začne šola ali v kakšnem drugem trenutku stiske.
Morda nima takšnega zvestega očeta. Toda že sama želja njegovega srca, da bi te izkušnje imel, bo zaradi njegove vere nebeške moči prinesla k tistim okrog njega. Iskali bodo družinsko življenje, ki si ga diakon želi z vsem srcem.
Učitelj Aronovega duhovništva lahko nalogo poučevanja v svojem domu vidi kot priložnost, da Gospodu pomaga spremeniti družinsko življenje. Gospod to predlaga v Nauku in zavezah,
kjer pravi, da je učiteljeva dolžnost, da vedno bdi nad cerkvijo in da je z njimi in jih krepi;
poskrbeti morajo, da v Cerkvi ni nepravičnosti niti medsebojne trdosrčnosti, niti laži niti, zahrbtnosti, ne zlega govorjenja (gl. NaZ 20:53–54).
Podobno je Aronovemu duhovništvu naročeno,
da je njihova dolžnost, da pridigajo, poučujejo, pojasnjujejo, opominjajo in krščujejo in pripravljajo zakrament,
da obiščejo dom vsakega člana in jih opominjajo, naj molijo na glas in na samem in poskrbijo za vse družinske dolžnosti (gl. NaZ 20:46–47).
Morda se sprašujete, kakor sem se sam, ko sem bil mlad učitelj in duhovnik, kako naj se na te izzive pripravite. Vedno sem bil negotov, kako naj bi opominjal tako, da bi se družina premaknila proti večnemu življenju, ne da bi jih užalil ali dozdevno kritiziral. Spoznal sem, da srca spreminja le opominjanje, ki prihaja od Svetega Duha. To se najpogosteje zgodi, ko pričujemo o Odrešeniku, ki je bil in je popoln družinski član. Ko se osredotočimo na svojo ljubezen do njega, bosta v domovih, ki jih bomo obiskali, rasla sloga in mir. Sveti Duh nam bo pri našem služenju družinam pomagal.
Mladi brat z duhovništvom lahko s tem, kako moli, s tem kako govori, in s tem, kako spodbuja družinske člane, Odrešenikov vpliv in vzor prinese v njihove misli in srca.
Neki modri duhovniški voditelj mi je pokazal, da to razume. Mojega mladega sina je prosil, naj pri hišnem poučevanju prevzame vodstvo. Rekel je, da se bo družina njegovim opominom morda uprla, toda da misli, da bodo preprosti nauki in pričevanje fanta mogoče verjetneje prodrli v njihova otrdela srca.
Kaj mladi starešina lahko naredi, da bi pomagal pri ustvarjanju večnih družin? Lahko da je na tem, da odide na misijon. Z vsem srcem lahko moli, da bo družine našel, jih poučeval in krstil. Še se spomnim čednega mladeniča z ljubko nevesto in dvema lepima deklicama, ki so nekoč sedeli pri meni in mojem misijonarskem družabniku. Prišel je Sveti Duh in jima pričeval, da je bil evangelij Jezusa Kristusa obnovljen. Dovolj sta verjela, da sta celo vprašala, če bi njunima deklicama dala blagoslov, kakor sta videla, da je bilo storjeno na enem od naših zakramentnih sestankov. Že sta imela željo, da bi bila njuna otroka blagoslovljena, vendar še nista razumela, da bodo višji blagoslovi možni le v Gospodovih templjih, potem ko bosta sklenila zaveze.
Še vedno čutim bolečino, ko pomislim na ta par in tisti deklici, ki sta sedaj verjetno že stari, brez obljube o večni družini. Njuna starša sta imela vsaj preblisk o blagoslovih, ki bi jim bili lahko na voljo. Upam, da bosta nekako nekje morda imeli priložnost izpolnjevati pogoje za večno družino.
Drugi starešine, ki gredo na služenje, bodo imeli srečnejše izkušnje, kot jih je imel moj sin Matthew. Z družabnikom sta našla vdovo z osmimi otroki, ki so živeli v revščini. Zanje sta želela to, kar želite vi - da bi imeli večno družino. Mojemu sinu se je takrat to zdelo nemogoče ali vsaj malo verjetno.
Tisto mestece sem obiskal leta po tistem, ko je moj sin vdovo krstil, in povabila me je, naj v cerkvi spoznam njeno družino. Nekaj časa sem moral čakati, ker so njeni otroci s številnimi vnuki prihajali iz več različnih kapel na tistem področju. En sin je zvesto služil v škofovstvu in vsak od njenih otrok je bil blagoslovljen s tempeljskimi zavezami in pečaten v večni družini. Ko sem se od te drage sestre poslovil, me je objela okrog pasu (bila je zelo majhna, zato mi je segala komajda do pasu) in rekla: »Prosim, recite Mateu, naj se vrne, preden umrem.« Zaradi tistih zvestih starešin ji je bilo dano najsrečnejše pričakovanje od vseh Božjih darov.
So stvari, ki jih mora starešina, ko se vrne z misijona, narediti, zato da je zvest svoji zavezi, da bo večno življenje omogočil sebi in tistim, ki jih ima rad. V času ali v večnosti ni pomembnejše obveznosti, kakor je zakonska zveza. Slišali ste modri nasvet, naj bo zakonska zveza prednostna naloga med pomisijonskimi načrti. Zvesti duhovniški služabnik bo to naredil modro.
Pri premišljevanju o zakonski zvezi bo poskrbel, da bo izbral starša svojih otrok in dediščino, ki jo bodo imeli. Odločitev bo sprejel z iskrenim iskanjem in premišljevanjem v molitvi. Poskrbel bo, da ima oseba, s katero se bo poročil, iste družinske ideale, njegova prepričanja o Gospodovem namenu za zakonsko zvezo in da je to oseba, kateri bo pripravljen zaupati srečo svojih otrok.
Predsednik N. Eldon Tanner je modro svetoval: »Starši, ki bi jih morali spoštovati bolj kot vse druge, so starši vaših bodočih otrok. Ti otroci so upravičeni do najboljših staršev, kar jim jih lahko daste - čistih staršev.«3 Čistost bo vaša zaščita in zaščita vaših otrok. Ta blagoslov jim dolgujete.
Torej, nocoj posluša nekaj mož in očetov. Kaj naj naredite? Upam, da si bolj želite, da bi sprejeli potrebne spremembe, da boste z družino nekega dne živeli v celestialnem kraljestvu. Kot duhovniški oče z ženo ob strani se lahko dotaknete srca vsakega družinskega člana, da jih spodbudite, naj pričakujejo tisti dan. Na zakramentne sestanke boste prihajali z družino, imeli boste družinske sestanke, na katere je povabljen Sveti Duh, z ženo in družino boste molili in se pripravljali, da boste družino odpeljali v tempelj. Z njimi boste hodili naprej po poti v večni družinski dom.
Z ženo in otroki boste ravnali tako, kakor z vami ravna nebeški Oče. Sledili boste Odrešenikovemu vzoru in vodstvu, ko boste svojo družino vodili na njegov način.
Nobena moč oziroma vpliv ne more biti oziroma se na osnovi duhovništva ne more obdržati drugače, kakor s prepričevanjem, veliko potrpežljivostjo, ljubeznivostjo in krotkostjo in z nehlinjeno ljubeznijo,
s prijaznostjo in pravim znanjem, ki bo močno obogatilo dušo brez hinavščine in brez zvijačnosti - ̶
pravočasno ostro grajaj, kadar te k temu vodi Sveti Duh; in potem po tistem izkaži veliko ljubezni temu, katerega si grajal, da te ne bo presodil za svojega sovražnika. (gl. NaZ 121:41–43)
Gospod je duhovniškim očetom povedal, kakšne vrste možje bi morali biti. Gospod je dejal, naj mož svojo ženo ljubi z vsem srcem in naj se oklene nje in nobene druge (gl. NaZ 42:22). Ko Gospod govori tako možu kot ženi, zapoveduje, naj ne prešuštvujeta, niti ne počneta nič podobnega (gl. NaZ 59:6).
Gospod je mladim postavil merilo. »Otroci, ubogajte svoje starše v vsem, kajti to je všeč Gospodu,« (Kol 3:20) in »spoštuj očeta in mater« (2 Mz 20:12).
Ko Gospod govori vsem v družini, svetuje, naj drug drugega ljubimo in podpiramo.
Prosi nas, naj »si prizadevamo izpopolnjevati življenja vsakega ... člana družine; [naj] krepimo šibke, poiščemo ljubljenega, ki je zašel, in se radostimo nad njihovo obnovljeno duhovno močjo«4.
Gospod nas prav tako prosi, da naredimo vse, kar je v naši moči, da bi pomagali tistim svojim preminulim sorodnikom, da bi bili v našem večnem domu.
Vodja skupine visokih duhovnikov, ki je marljivo delal, da bi ljudem pomagal najti njihove prednike in odnesti njihova imena v tempelj, rešuje tiste, ki so odšli pred nami. V prihodnjem svetu se bodo zahvalili tistim visokim duhovnikom in tistim, ki darujejo uredbe, ker niso pozabili svoje družine, ki čaka v svetu duš.
Preroki so rekli: »Najpomembnejši del Gospodovega dela, ki ga boste kdaj opravljali, bo delo, ki ga boste opravljali med stenami svojega doma. Hišno poučevanje, škofovsko delo in druge cerkvene dolžnosti so vse pomembne, najpomembnejše pa je delo med stenami vašega doma.«5
Doma in pri duhovniškem služenju bodo največ vredna majhna dejanja, ki nam in tistim, ki jih imamo radi, pomagajo napredovati v večno življenje. Tista dejanja so nemara v tem življenju videti majhna, toda v večnosti bodo prinesla večne blagoslove.
Če bomo zvesti služenju, da bi otrokom nebeškega Očeta pomagali, da bodo šli domov k njemu, bomo izpolnjevali pogoje za sprejem, ki si ga vsi tako želimo slišati, ko bomo končali svoje delovanje na zemlji. Tole so tiste besede: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Mt 25:21)
Med tistimi »številnimi stvarmi« so obljube o neskončnem potomstvu. Molim, da bi vsi izpolnjevali pogoje in pomagali drugim, da bi izpolnjevali pogoje za tisti najvišji blagoslov v domu našega Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. V svetem imenu Jezusa Kristusa, amen.