Vidite se v templju
Bratje in sestre, molim, da bo vsak od nas spoštoval Odrešenika in sprejel vsakršno potrebno spremembo, da se bomo videli v Božjih svetih templjih.
Odvijanje Gospodovega načrta odrešitve v razdobju polnosti časov je skoraj nedoumljivo.1 Primer tega je oznanilo Predsednika Thomasa S. Monsona na tem konferenčnem zasedanju o štirih novih templjih. Ko je bil predsednik Monson leta 1963 poklican za apostola, je bilo po svetu dvanajst delujočih templjev.2 S posvetitvijo templja v središču mesta Provo jih je sedaj 150 in jih bo177 , ko bodo posvečeni vsi oznanjeni templji. To je naš razlog za ponižno radost.
Pred sto osemdesetimi leti, 3. aprila 1936, prav na današnji dan, sta prerok Joseph Smith in Oliver Cowdery v templju v Kirtlandu imela čudovito videnje. To se je zgodilo le teden pred posvetitvijo templja. V tem videnju sta videla Gospoda stati na koru tempeljskega govorniškega odra. Odrešenik je med drugim izjavil,
naj se radostijo srca vsega njegovega ljudstva, ki so s svojo močjo to hišo gradili njegovemu imenu.
Dejal je, da je tempelj sprejel in da bo v njem njegovo ime in da se bo v njem milostno pokazal svojemu ljudstvu3.
Ob tej sveti priložnosti so se prikazali starodavni preroki, vključno z Elijem, ki je podelil ključe, bistvene za tempeljske uredbe.
Imamo nekakšen občutek radosti, ki se tako med člani kot misijonarji odvija v Quitu v Ekvadorju, v Harareju v Zimbabveju, v Belemu v Braziliji in v Limi v Peruju na osnovi tega, kar se je pred enim letom zgodilo v Bankoku na Tajskem, ko je bil oznanjen tisti tempelj. Sestra Shelly Senior, žena Davida Seniorja, takratnega predsednika tajskega misijonskega področja, je družini in prijateljem poslala e-pismo, da bi povedala, da je potem, ko je predsednika Monsona slišala oznaniti ta tempelj, sledilo »dvanajst ur nespečnosti in veliko solza sreče«. Ob pol polnoči so poklicali svoje misijonske pomočnike in jih obvestili. Pomočniki so poklicali vse misijonarje. Vrnilo se je poročilo, da so »vsi v misijonu sredi noči budni in da skačejo na svojih posteljah«. Sestra Senior je družino in prijatelje hudomušno posvarila: »Prosim, ne povejte misijonskemu oddelku!«4
Globok duhovni odziv članov na Tajskem je bil enako velik. Prepričan sem, da so se v srcih in doma duhovno pripravljali, prikazovanja iz nebes pa so pripravljala svete, kje bodo ti novo oznanjeni templji.
Sestra Senior na Tajskem je imela nekaj posebnih ročnih ogledal, ki jih je dala napraviti za svoje poučevanje, zlasti sester. V ogledalu je bil izjedkan tempelj z besedami »vidite se v templju«. Ko so ljudje zrli v ogledalo, so se videli v templju. Seniorjeva sta raziskovalce in člane učila, naj si sebe predstavljajo v templju in sprejmejo potrebne življenjske spremembe in duhovne priprave, da bomo ta cilj uresničili.
Ta dopoldan je moj izziv vsakemu od nas, kjer koli živimo, da sebe vidimo v templju. Predsednik Monson je izjavil: »Dokler ne boste šli v Gospodovo hišo in prejeli vseh blagoslovov, ki vas tam čakajo, ne boste prejeli vsega, kar vam ima ponuditi Cerkev. Najpomembnejši in najvišji blagoslovi članstva v Cerkvi so tisti blagoslovi, ki jih prejmemo v Božjih templjih.«5
Navzlic pomanjkanju pravičnosti v današnjem svetu živimo v svetem, posvečenem času. Preroki so stoletja z ljubečimi in hrepenečimi srci opisovali naše dni.6
Prerok Joseph Smith je s tem, ko je navajal tako Abdija7 iz Stare zaveze in Prvo Petrovo pismo8 iz Nove zaveze, potrdil veliki Božji namen tega, da je omogočil krste za mrtve in nam dovolil, da smo odrešeniki na gori Sion9.
Gospod je naše ljudi blagoslovil z blaginjo ter poskrbel za vire in preroško vodstvo, zato da lahko junaško izvajamo svoje tempeljske dolžnosti tako do živih kot do mrtvih.
Zaradi obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa razumemo namen življenja, Očetov načrt odrešitve za njegove otroke, Odrešenikovo odkupno žrtvovanje in osrednjo vlogo družin v urejenosti nebes.10
Zaradi kombinacije vse večjega števila templjev in napredne tehnologije, da bi izpolnili svete dolžnosti družinske zgodovine do prednikov, je to najbolj blagoslovljen čas v vsej zgodovini. Radostim se izjemne zvestobe naših mladih do popisovanja in iskanja prednikov, nakar v templjih opravljajo krste in potrditve. Ste dobesedno med prerokovanimi odrešeniki na gori Sion.
Kako se pripravimo na tempelj?
Vemo, da sta pravičnost in posvečenost bistveni za priprave na tempelj.
V 97. razdelku Nauka in zavez je Gospod dejal, da bo, če bo njegovo ljudstvo v njegovem imenu zgradilo hišo in ne bo dopustilo, da bi kar koli nečistega prišlo vanjo, da bi jo oskrunilo, nad njo njegova slava.11
Do leta 1891 je predsednik Cerkve podpisal vsako tempeljsko dovolilnico, da bi varoval svetost templja. Ta svetost je bila potem poverjena škofom in kolskim predsednikom.
Naša velika želja je, da bi člani Cerkve živeli vredni tempeljske dovolilnice. Prosimo vas, na tempelj ne glejte kot na nekakšen oddaljen in nemara nedosegljiv cilj. Ko člani sodelujejo s škofom, jih večina lahko izpolnjuje vse pravične zahteve v relativno kratkem časovnem obdobju, če so odločeni izpolnjevati pogoje in se v celoti pokesati svojih prestopkov. To vključuje, da smo sebi pripravljeni odpustiti in da se na svoje nepopolnosti ali grehe ne osredotočamo tako, kakor da nam za vedno preprečujejo, da bi še kdaj vstopili v sveti tempelj.
Odrešenikova odkupna daritev je bila izvršena za vse Božje otroke. Njegova odkupna daritev zadosti zahtevam pravice za vse tiste, ki se resnično pokesajo. Sveti spisi to opisujejo na nadvse lep način:
»Če so vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg.«12
»In /.../ ne bom [se jih] več spominjal.«13
Zagotavljamo vam, da bo življenje po pravičnih načelih vam in vaši družini prineslo srečo, izpolnitev in mir.14 Člani, tako odrasli kot mladi, svojo vrednost potrdijo,15 ko odgovorijo na vprašanja za tempeljsko dovolilnico. Bistveni pogoj je, da poglobimo svoje pričevanje o Bogu Očetu, njegovem Sinu Jezusu Kristusu in o njegovi evangelijski obnovi ter doživimo delovanje Svetega Duha.
Tempeljski blagoslovi so nešteti
Osnovni tempeljski blagoslovi so uredbe povzdignjena. Evangelijski načrt je o povzdignjenju in vključuje to, da z Bogom sklenemo svete zapovedi in jih spolnjujemo. Z izjemo krsta in potrditve se te uredbe za žive izvedejo in jih prejmemo v templju. Mrtvi vse odrešilne uredbe in zaveze prejmejo v templju.
Brigham Young je učil: »Ni je stvari, ki je Gospod ne bi mogel narediti za odrešitev človeške družine, česar ni naredil; /.../ vse, kar se da izvesti za njihovo odrešitev, brez njihove pomoči, je bilo izvedeno v in preko Odrešenika.«16
Cerkveni voditelji organizirajo kole, oddelke, zbore, pomožne cerkvene organizacije, misijonska področja itn. v naših kapelah in drugih zgradbah. Gospod večne družine uredi samo v templjih.
Jasno je, da tiste z zlomljenim srcem in strtim duhom, ki so se grehov resnično pokesali, Gospod v celoti sprejme v svoji sveti hiši.17 Vemo, da »Bog ne gleda na osebo«18. Ena od dragocenih stvari, ki jih rad slišim v templju, je, da med tistimi, ki gredo v tempelj, ni razlik glede blagostanja, položaja ali kakršnega koli nasprotja. Pred Bogom smo vsi enaki Vsi so oblečeni v belo, kar je simbol tega, da smo čisto in pravično ljudstvo.19 Vsi sedijo drug ob drugem z željo v srcu, da bi bili vredni sinovi in hčere ljubečega nebeškega Očeta.
Samo pomislite, po vsem svetu se ženske in moški preko »[svetih uredb in zavez], ki so na voljo v svetih templjih, /.../ vrnejo v Božjo navzočnost, /.../ da se združijo za večno«20. To naredijo v lepih, svetih sobanah za pečatenje, ki so na voljo vsem tempeljsko vrednim članom. Potem ko so te zaveze sklenili, »se lahko vidijo v tempeljskih« ogledalih, ki so postavljena drugo nasproti drugemu. »Tempeljska ogledala skupaj nazaj in naprej zrcalijo podobe, ki se navidezno nadaljujejo v večnost.«21 Te zrcalne podobe nam pomagajo premišljevati o starših, starih starših in vseh prejšnjih rodovih. Pomagajo nam prepoznati svete zaveze, ki nas povezujejo z vsemi rodovi, ki bodo sledili. To je izredno pomembno in se začne, ko se vidite v templju.
Predsednik Howard W. Hunter nam je svetoval, naj »premislimo veličastne nauke iz velike posvetitvene molitve kirtlandskega templja, iz molitve, o kateri je prerok Joseph Smith rekel, da mu je bila dana z razodetjem. To je molitev, ki se uresničuje nam kot posameznikom, nam kot družinam in nam kot ljudstvu zaradi duhovniške moči, ki nam jo je Gospod dal, da jo uporabljamo v njegovih svetih templjih.«22 Dobro bi bilo, če bi preučili 109. razdelek Nauka in zavez in sledili opominu predsednika Hunterja, naj postavimo Gospodov tempelj kot veliki simbol našega članstva23.
Tempelj je tudi kraj zavetja, zahvaljevanja, poučevanja, razumevanja in vsega, kar se tiče Božjega kraljestva na zemlji24. Vse moje življenje je bil to kraj spokojnosti in miru na svetu, ki je dobesedno sredi nemira.25 V tem svetem okolju je čudovito pustiti skrbi sveta za seboj.
V templju in ko raziskujemo družinsko zgodovino, pogosto čutimo navdih in prejmemo preblisk Svetega Duha.26 V templju se tančica med nami in tistimi na drugi strani občasno zelo stanjša. Prejmemo dodatno pomoč v prizadevanjih, da bi bili odrešeniki na gori Sion.
Pred leti je v templju v Srednji Ameriki žena enega naših novih častnih generalnih voditeljev pomagala očetu, materi in njunim otrokom prejeti večne zaveze v sobani za pečatenje, kjer se nahajajo tempeljska ogledala. Ko so zaključili in se pogledali v tista ogledala, je opazila, da je bil v ogledalu obraz, ki ga v sobani ni bilo. Vprašala je mater in izvedela, da ji je umrla hči in da zato ni bila telesno prisotna. Preminula hči je bila v sveto uredbo vključena s pomočjo tempeljske delavke.27 Nikoli ne podcenjujte pomoči, ki jo tempelj nudi z druge strani tančice.
Prosimo, vedite, kako iskreno si želimo, da bi vsak napravil potrebne spremembe, da bi izpolnjeval pogoje za tempelj. V duhu molitve napravite pregled tega, kje ste v življenju, iščite vodstvo Duha in se pogovorite s škofom o tem, da bi se pripravili za tempelj. Predsednik Thomas S. Monson je dejal: »Ni pomembnejšega cilja, za katerega bi morali delati, kakor je ta, da ste vredni iti v tempelj.«28
Odrešenik »je glavni trdni vogelni kamen naše vere in svoje Cerkve«
Imel sem privilegij, da sem pred dvema mesecema s predsednikom Henryjem B. Eyringom sodeloval na ponovni posvetitvi fidžijskega templja Suva. To je bila posebna, sveta priložnost. Zaradi poguma in duhovnega navdiha predsednika Eyringa se je posvetitev lahko nadaljevala navzlic najhujšemu ciklonu, kar so jih kdaj zabeležili na južni polobli. Mladim, misijonarjem in članom je bila zagotovljena telesna in duhovna varnost.29 Gospodova roka je bila jasno razvidna. Ponovna posvetitev fidžijskega templja Suva je bila zavetje pred neurjem. Ko doživljamo življenjska neurja, smo pogosto priča Gospodovi roki, ki poskrbi za večno zaščito.
Prvotna posvetitev fidžijskega templja Suva 18. junija 2000 je bila prav tako osupljiva. Ko so tempelj dokončevali, je skupina upornikov ugrabila člane parlamenta. Središče mesta Suva na Fidžiju je bilo oplenjeno in požgano. Vojska je razglasila izredno stanje.
Kot področni predsednik sem se skupaj s štirimi fidžijskimi kolskimi predsedniki sestal z vojaškimi voditelji pri vojašnici Qeen Elizabeth. Potem ko smo pojasnili predlagano posvetitev, so nam dali podporo, vendar jih je skrbela varnost predsednika Gordona B. Hinckleyja. Predlagali so majhno posvetitev brez dogodkov izven templja, kot je prireditev polaganja vogelnega kamna. Poudarili so, da bi bil lahko vsak zunaj templja potencialna tarča nasilja.
Predsednik Hinckley je odobril eno majhno posvetitveno zasedanje, na katerem je bilo samo tempeljsko predsedstvo in nekaj lokalnih voditeljev; zaradi nevarnosti ni bil povabljen nihče drug. Vendar je izrazito navedel: »Če bomo tempelj posvetili, bomo imeli polaganje vogelnega kamna, ker je Jezus Kristus glavni vogelni kamen, to pa je njegova Cerkev.«
Ko smo dejansko šli ven za obred polaganja vogelnega kamna, ni bilo prisotnih nobenih nečlanov, otrok, medijev ali drugih. Toda zvesti prerok je pokazal pogumno in neomajno predanost Odrešeniku.
Predsednik Hinckley je kasneje, ko je govoril o Odrešeniku, rekel: »Ni mu enakega. Nikoli ga ni bilo. Nikoli ga ne bo. Hvala bodi Bogu za dar njegovega ljubljenega Sina, ki je dal življenje, da bomo lahko živeli, in ki je glavni, neomajni vogelni kamen naše vere in njegove Cerkve.«30
Bratje in sestre, molim, da bo vsak od nas spoštoval Odrešenika in sprejel vsakršno potrebno spremembo, da se bomo videli v svetih templjih. Tako lahko dovršimo njegove svete namene ter sebe in svoje družine pripravimo na vse blagoslove, ki jih Gospod in njegova Cerkev lahko podarita v tem življenju in v večnosti. Z vso gotovostjo pričujem, da Odrešenik živi. V imenu Jezusa Kristusa, amen.