Moč pečatenja
Zaradi moči pečatenja je odrešenje posameznikov in povzdignjenje družin na splošno na voljo Božjim otrokom.
Vsaj že od Izaijevih dni je bilo prerokovano,1 da bo Gospodovo starodavno ljudstvo zaveze, Izraelova hiša, v poslednjih dneh »po dolgi razkropitvi zbran[o] z morskih otokov in s štirih delov zemlje«2 in se bo vrnilo »v deželo svoje dediščine«.3 Predsednik Russell M. Nelson je pogosto govoril o tem zbiranju in ga imenoval »najpomembnejša stvar, ki danes poteka na zemlji«.4
Kaj je namen zbiranja?
Gospod je v razodetju preroku Josephu Smithu kot en namen navedel zaščito zaveznega ljudstva. Rekel je: »[Z]biranje [bo] po deželi Sion in v njegovih kolih za obrambo in za zatočišče pred nevihto in pred srdom, ko se bo nemešan izlil po vsej zemlji.«5 »Srd« v tem smislu lahko razumemo kot naravno posledico vsesplošne neposlušnosti Božjim zakonom in zapovedim.
Še pomembneje pa je, da je zbiranje zato, da bi bili odrešenjskih in povzdignjenjskih blagoslovov deležni vsi, ki jih bodo sprejeli. Tako se zavezne obljube, ki so bile dane Abrahamu, uresničujejo. Gospod je Abrahamu rekel, da bodo po njegovem potomstvu in duhovništvu »blagoslovljene vse družine zemlje, in sicer z evangelijskimi blagoslovi, ki so blagoslovi odrešitve, in sicer večno življenje«.6 Predsednik Nelson je to izrazil takole: »Ko sprejmemo evangelij in se krstimo, prevzamemo sveto ime Jezusa Kristusa. Krst so vrata, ki vodijo do tega, da postanemo sodediči vseh obljub, ki jih je Gospod davno dal Abrahamu, Izaku, Jakobu in njihovemu potomstvu.«7
Mojzes se je leta 1836 prikazal preroku Josephu Smithu v kirtlandskem templju in »predal ključe zbiranja Izraela s štirih delov zemlje«.8 Ob tej isti priložnosti se je pojavil Elias in »predal razdobje Abrahamovega evangelija, rekoč, da bodo v nas in našem potomstvu blagoslovljeni vsi rodovi za nami«.9 S tem polnomočjem evangelij Jezusa Kristusa – dobre novice o odkupljenju preko njega – zdaj prinašamo na vse strani in ljudstvom zemlje in zbiramo vse, ki imajo željo, k evangelijski zavezi. Postanejo »Abrahamovo potomstvo in cerkev in kraljestvo in Božji izvoljenci«.10
Ob isti priložnosti je bil v kirtlandskem templju tretji nebeški glasnik, ki se je prikazal Josephu Smithu in Oliverju Cowderyju. Govorim o preroku Eliji in o tem, da je obnovil polnomočje in ključe, želim govoriti danes.11 Moč, da duhovniške uredbe postanejo pravnomočne in zavezujoče tako na zemlji kot v nebesih – moč pečatenja – je bistvena za zbiranje in pripravo ljudstva zaveze na obeh straneh tančice.
Moroni je leta prej Josephu Smithu jasno povedal, da bo Elija prinesel bistveno duhovniško polnomočje: »[P]o preroku Eliju vam bom razodel duhovništvo.«12 Joseph Smith je kasneje pojasnil: »Zakaj poslati Elija? Ker ima ključe polnomočja za delovanje v vseh duhovniških uredbah; in [če] polnomočje ni dano, se uredbe niso mogle izvajati v pravičnosti,«13 to pomeni, da uredbe ne bi bile zavezujoče v času in večnosti.14
V nauku, ki je zdaj kanoniziran kot sveti spis v Nauku in zavezah, je prerok rekel: »Nekaterim se nauk, o katerem govorimo, nemara zdi zelo drzen – moč, ki beleži oziroma zavezuje na zemlji in ki zavezuje v nebesih. Vendar je bila v vseh dobah sveta, kadar je Gospod dal razdobje duhovništva kateremu moškemu z dejanskim razodetjem, ali kateri skupini moških, ta moč vselej dana. Zato je vse, kar so ti možje storili, ko so imeli polnomočje, v Gospodovem imenu in so to naredili dosledno in zvesto in so o tem pravilno ter zvesto zapisovali, postalo zakon na zemlji in v nebesih in ni bilo moč razveljaviti glede na odredbe velikega Jehove.«15
Na polnomočje pečatenja radi gledamo kot na nekaj, kar se nanaša le na določene tempeljske uredbe, a to polnomočje je potrebno, da je vsaka uredba veljavna in zavezujoča po smrti.16 Moč pečatenja na primer podeli pečat zakonitosti vašemu krstu, zato da se ga prizna tukaj in v nebesih. Navsezadnje se vse duhovniške uredbe izvajajo z dovoljenjem ključev predsednika Cerkve in predsednik Joseph Fielding Smith je pojasnil: »[Predsednik Cerkve] nam je dal polnomočje, v naše duhovništvo je položil moč pečatenja, ker ima te ključe.«17
Obstaja še en bistven namen zbiranja Izraela, ki ima poseben pomen, ko govorimo o pečatenju na zemlji in v nebesih – in sicer gradnja in delovanje templjev. Kot je pojasnil prerok Joseph Smith: »Kaj je bil cilj zbiranja /…/ Božjega ljudstva v kateremkoli razdobju sveta? /…/ Glavni cilj je bil, da se Gospodu zgradi hiša, v kateri bo svojemu ljudstvu razodel uredbe svoje hiše in slavo svojega kraljestva in ljudi učil o poti odrešitve; kajti obstajajo določene uredbe in načela, ki se jih mora, ko se o njih uči in se jih izvaja, izvajati na kraju oziroma v hiši, zgrajeni za ta namen.«18
Pravnomočnost, ki jo moč pečatenja daje duhovniškim uredbam, seveda vključuje namestniške uredbe, ki se jih izvaja na mestu, ki ga je določil Gospod – v njegovem templju. Tukaj vidimo veličastnost in svetost moči pečatenja – zaradi tega je odrešenje posameznikov in povzdignjenje družin na splošno na voljo Božjim otrokom, kjer koli in kadar koli že so živeli na zemlji. Nobena druga teologija ali filozofija ali polnomočje se ne more meriti s takšno vse vključujočo priložnostjo. Ta moč pečatenja je popolno udejanjanje Božje pravice, milost in ljubezni.
Ker nam je moč pečatenja dostopna, se v srcih spontano obrnemo k tistim, ki so bili pred nami. Zbiranje svetih iz poslednjih dni k zavezam seže čez tančico. V popolnem Božjem redu živi ne morejo izkusiti večnega življenja v njegovi polnosti, ne da bi ustvarili trajne povezave z »očeti«, našimi predniki. Podobno napredek tistih, ki so že na drugi strani ali ki še bodo prešli skozi tančico smrti brez koristi pečatenj, ni celovit, dokler jih namestniške uredbe v božanskem redu ne povežejo z nami, njihovimi potomci, in nas z njimi.19 Obveza, da bomo drug drugemu pomagali preko tančice, se lahko uvrsti kot zavezna obljuba, kot del nove in večne zaveze. Kakor je rekel Joseph Smith, bi »svoje umrle radi pečatili, da bi [z nami] vstali v prvem vstajenju«.20
Najvišje in najsvetejše udejanjanje moči pečatenja je večna združitev moškega in ženske v zakonski zvezi ter povezovanje vseh rodov človeštva. Ker je polnomočje za izvajanje teh uredb tako sveta, predsednik Cerkve osebno nadzoruje njegovo poverjanje drugim. Predsednik Gordon B. Hinckley je ob neki priložnosti rekel: »Že velikokrat sem rekel, da če iz vse žalosti, napora in bolečine obnove ne bi prišlo nič drugega kot moč pečatenja svetega duhovništva, da se pečati družine za večno, bi bilo vseeno vredno vsake cene.«21
Brez pečatenja, ki ustvarja večne družine in poveže rodove tukaj in po tem, v večnosti ne bi imeli ne korenin ne vej – torej ne prednikov ne potomstva. To prostolebdeče, ločeno stanje posameznikov po eni strani ali po drugi strani povezave, ki se upirajo poroki in družinskim odnosom, ki jih je določil Bog,22 je tisto, ki bi rado izničilo sam namen stvarjenja zemlje. Če bi to postala norma, bi bilo, kakor če bi zemljo ob Gospodovem prihodu doletelo prekletstvo oziroma »popolno uničenje«.23
Vidimo, zakaj »je zakonsko zvezo med možem in ženo posvetil Bog in da je družina osrednji del Stvarnikovega načrta za večno usodo njegovih otrok«.24 Obenem se zavedamo, da v nepopolni sedanjosti za nekatere to ni realno oziroma niti realistično možno. Vendar upamo v Kristusa. Ko čakamo na Gospoda, nas predsednik M. Russell Ballard opominja, da »sveti spisi in preroki iz poslednjih dni potrjujejo, da bo imel vsakdo, ki zvesto spolnjuje evangelijske zaveze, priložnost za povzdignjenje«.25
Nekateri ste živeli v nesrečnih in nezdravih družinskih okoliščinah in si nič kaj neželite večnih družinskih vezi. Starešina David A. Bednar je podal naslednjo ugotovitev: »Vas, ki ste izkusili srčne bolečine zaradi ločitve v družini ali občutili agonijo izneverjenega zaupanja, prosim, zapomnite si, [da se Božji vzorec za družine] spet začne z vami! En člen v verigi vašega rodu je morda prelomljen, vendar so drugi pravični členi in kar ostane od verige, kljub temu večno pomembni. Svojo verigo lahko okrepite ali morda celo pripomorete pri pripojitvi prekinjenih členov. To delo bo opravljeno za vsakega posebej.«26
Predsednik Russell M. Nelson je letošnjega julija na pogrebu sestre Pat Holland, žene starešine Jeffreyja R. Hollanda, učil: »Patricia in Jeffrey se bosta sčasoma ponovno združila. Kasneje se jima bodo pridružili otroci in njuno potomstvo, ki spolnjuje zaveze, da bodo doživeli polnost radosti, ki jo je Bog pripravil za svoje zveste otroke. Ker to vemo, razumemo, da najpomembnejši datum v Patricijinem življenju ni bil njen rojstni dan, niti ne njen dan smrti. Njen najpomembnejši dan je bil 7. junij 1963, ko sta se z Jeffom pečatila v templju St. George. /…/ Zakaj je to tako pomembno? Ker je bila zemlja ustvarjena prav s tem namenom, da bi se lahko oblikovale družine in bi se pečatili drug k drugemu. Odrešitev je zadeva posameznika, povzdignjenje pa je družinska zadeva. Nihče ne more biti povzdignjen sam.«
Nedavno tega sva se z ženo pridružila dragi prijateljici v sobani za pečatenje v bountifulskem templju v Utahu. To prijateljico sem prvič srečal v Córdobi v Argentini, ko je bila še otrok. Z misijonarskim družabnikom sva iskala ljudi v soseski le nekaj ulic stran od misijonske pisarne in odprla je vrata, ko sva prišla k njej domov. Sčasoma so se ona in njena mama ter bratje in sestre pridružili Cerkvi in so ostali zvesti člani. Zdaj je očarljiva ženska in tisti dan smo bili v templju, da bi pečatili njene pokojne starše enega k drugemu, nato pa še njo k njima.
Neki par, s katerim so z leti postali tesni prijatelji, je pri oltarju zastopal njene starše. Trenutek je bil čustven, postal pa je še milejši, ko se je najina argentinska prijateljica pečatila k svojim staršem. Prisotnih nas je bilo šest na tih popoldan stran od sveta in vendar se je dogajala ena najpomembnejših stvari, ki se sploh lahko zgodi na zemlji. Bil sem zadovoljen, da sta moja vloga in poznanstvo sklenila krog od takrat, ko sem kot mlad misijonar potrkal na njena vrata do zdaj, toliko let kasneje, ko smo izvajali uredbe pečatenja, ki so jo povezale s starši in preteklimi rodovi.
Ta prizor se stalno odvija v templjih povsod po svetu. To je poslednji korak pri zbiranju zaveznega ljudstva. To je najvišji privilegij vašega članstva v Cerkvi Jezusa Kristusa. Obljubljam, da boste ta privilegij, če si boste zanj zvesto prizadevali, zagotovo imeli v času ali večnosti.
Pričujem, da sta moč pečatenja in polnomočje, ki je bilo na zemlji obnovljeno preko Josepha Smitha, resnična, da je torej to, kar je zvezano na zemlji, resnično zvezano v nebesih. Pričujem, da je predsednik Russell M. Nelson kot predsednik Cerkve edini moški danes na zemlji, ki vodi uporabo te najvišje moči. Pričujem, da je zaradi odkupne daritve Jezusa Kristusa nesmrtnost resničnost, možnost povzdignjenih družinskih odnosov pa dejanskost. V imenu Jezusa Kristusa, amen.