Več kot junak

škof W. Christopher Waddell

prvi svetovalec v predsedujočem škofovstvu

Jezus Kristus ni le naš junak, on je naš Gospod in Kralj, Odrešenik in Odkupitelj človeštva.

Med letoma 1856 in 1860 je na tisoče pionirjev svetih iz poslednjih dni na poti v Dolino Slanega jezera dobrih tisoč šeststo kilometrov vleklo svoje cize z imetjem. Ta teden mineva 167 let, ko je 4. oktobra 1856 predsednika Brighama Younga presenetila novica, da sta dve skupini s cizami, ki sta ju vodila Edward Martin in James Willie, še vedno več sto kilometrov od Salt Laka, medtem ko se je zima hitro bližala.¹ Že naslednji dan je predsednik Young nedaleč od kraja, kje smo se sestali danes, stopil pred svete in izjavil: »Veliko naših bratov in sester je na planjavah s cizami in moramo jih pripeljati sem. /…/ Pojdite in te ljudi na planjavah pripeljite sem.«²

Samo dva dneva kasneje so prve reševalne skupine odšle iskat pionirje s cizami.

Neki član Willijeve skupine je opisal brezupno stanje pred prihodom glavne reševalne skupine. Rekel je: »[Ravno] ko se je zdelo, da bo vse izgubljeno, /…/ in zdelo se je, da je le malo razloga za življenje, je Bog kakor strela z jasnega neba uslišal naše molitve. Na vidiku se je prikazala reševalna skupina, ki je prinesla hrano in nujne potrebščine. /…/ Kako hvaležni smo bili Bogu za rešitev.«³

Ti rešitelji so bili za pionirje junaki, saj so v izjemnih vremenskih razmerah tvegali življenja, da bi jih kar največ pripeljali varno domov. Eden takšnih junakov je bil Ephraim Hanks.

Sredi oktobra se je Hanks, ne da bi vedel za težaven položaj skupine s cizami, s poti vračal proti domu v Salt Lake, ko ga je sredi noči prebudil glas, rekoč: »Ljudje s cizami so v težavah in te potrebujejo; ali jim boš šel pomagat?«

S tem vprašanjem, ki mu je odzvanjalo v mislih, se je naglo vrnil v Salt Lake City. In ko je slišal poziv predsednika Heberja C. Kimballa po dodatnih prostovoljcih, se je Hanks že naslednji dan sam odpravil na pomoč. Ker se je naglo premikal, je na poti prehitel druge rešitelje in ko je prišel do Martinove skupine, se je Hanks takole spominjal: »Nikoli ne bom pozabil prizora, ki sem ga uzrl ob prihodu v njihov tabor, /…/ [in] bilo je dovolj, da je ganilo najpogumnejše srce.⁴

Ephraim Hanks je več dni hodil od šotora do šotora in blagoslavljal bolne. Rekel je: »V veliko primerih, ko smo bolnim dali blagoslov in v imenu Gospoda Jezusa Kristusa bolezni ukazali oditi, so trpeči takoj okrevali; skoraj takoj so ozdraveli.«⁵ Ephraim Hanks bo za tiste pionirje s cizami za vedno ostal junak.

Podobno tej neverjetni rešitvi so dogodki, ki vplivajo na naša življenja in celo potek zgodovine, pogosto rezultat odločitev in dosežkov posameznih moških in žensk – velikih umetnikov, znanstvenikov, poslovnih voditeljev in politikov. Te izjemne posameznike se kot junake pogosto počasti s spomeniki in obeležji, postavljenimi v spomin na njihove dosežke.

Ko sem bil še fantič, so bili moji prvi junaki športniki. Med mojimi najzgodnejšimi spomini je zbiranje bejzbolskih sličic in statističnih podatkov igralcev v vodilni bejzbolski ligi. Otroško »oboževanje junakov« je lahko zabavno in nedolžno, ko se denimo otroci za noč čarovnic oblečejo v svoje najljubše superjunake. Čeprav številne nadarjene in izjemne moške in ženske občudujemo in spoštujemo zaradi njihovih zmožnosti in doprinosov, pa stopnjo, do katere jih častimo, če je ta pretirana, lahko primerjamo z Izraelovimi otroki, ki so v sinajski puščavi častili zlato tele.

Za odrasle to, kar je bila nekoč nedolžna otroška zabava, lahko postane kamen spotike, ko »oboževanje junakov« – politikov, blogerjev, vplivnežev, športnikov ali glasbenikov – povzroči, da »gledamo mimo cilja«⁶ in ne vidimo tistega, kar je zares bistveno.

Izziv za Izraelove otroke ni bilo zlato, ki so ga vzeli s sabo na pot v obljubljeno deželo, ampak to, kar so dopustili, da zlato postane – idol, ki je potem postal predmet njihovega čaščenja in jim je odvračal pozornost od Jehova, ki je razdelil Rdeče morje in jih izpeljal iz ujetništva. Njihova osredotočenost na tele je okrnila njihovo sposobnost čaščenja pravega Boga.⁷

Največji junak – naš junak, zdaj in vselej – je Jezus Kristus in karkoli ali kdorkoli, kar nas odvrne od njegovih naukov, ki jih najdemo v svetih spisih in v besedah živih prerokov, lahko negativno vpliva na naš napredek na poti zavez. Pred stvarjenjem tega sveta smo se ozirali k Jezusu Kristusu, ko je postalo jasno, da se načrt, ki ga je predlagal Oče v nebesih, ki vključuje priložnost, da napredujemo in mu postanemo podobni, izpodbija.

Ne le, da je bil Jezus Kristus vodilni, ki je branil Očetov načrt, temveč je tudi odigral najpomembnejšo vlogo pri njegovi izvedbi. Odgovoril je Očetu in se prostovoljno javil, da bo daroval sebe »za odkupnino za vse«,⁸ da bo odplačal dolg, ki si ga bo vsak od nas nakopal z grehom, a ga sami ne bomo mogli odplačati.

Predsednik Dallin H. Oaks je učil: »[Jezus Kristus] je naredil vse, kar je bistvenega pomena za naše potovanje skozi življenje na zemlji proti cilju, ki je začrtan v načrtu nebeškega Očeta.«⁹

Ko se je Odrešenik v getsemanskem vrtu soočil s tako težko nalogo, je pogumno izjavil: »[N]e moja volja, ampak tvoja naj se zgodi,« in prevzel združene bolečine, bolezni in trpljenje za grehe vseh, ki bodo kdaj živeli.¹⁰ V popolnem dejanju poslušnosti in predanosti je Jezus Kristus dokončal najvišje junaško dejanje v vsem stvarjenju, ki je doseglo vrhunec v njegovem veličastnem vstajenju.

Na nedavni generalni konferenci nas je predsednik Russell M. Nelson opomnil: »Kakršnakoli vprašanja ali težave imate, boste odgovor vedno našli v življenju in naukih Jezusa Kristusa. Bolj se poučite o njegovi odkupni daritvi, njegovi ljubezni, njegovi milosti, njegovem nauku in njegovem obnovljenem evangeliju zdravljenja in napredovanja. Obrnite se nanj! Sledite mu!«¹¹ In dodal bi: »Odločite se zanj.«

V našem zapletenem svetu nas lahko zamika, da bi se obrnili na junake družbe, ko si prizadevamo, da bi zagotovili pomen ali jasnost za življenje, ko se morda zdi zmedeno ali težko. Kupujemo oblačila, ki jih sponzorirajo, sprejemamo politiko, ki jo zagovarjajo, in upoštevamo njihove predloge, ki jih objavljajo na družbenih omrežjih. To je nemara v redu za začasno odvračanje pozornosti, vendar moramo paziti, da ta oblika čaščenja junaka ne postane naše zlato tele. Izbira pravega junaka ima večne posledice.

Ko sva z družino prispela v Španijo, da bi začela najino služenje kot voditelja misijona, sva našla uokvirjen navedek starešine Neala A. Maxwella, ki se nanaša na junake, katerim se odločimo slediti. Rekel je: »Če se najprej ne odločite za Božje kraljestvo, bo na koncu vseeno, za kaj ste se odločili namesto tega.«¹² Bratje in sestre, ko se odločimo za Jezusa Kristusa, Kralja kraljev, se odločimo za Božje kraljestvo. Vsaka druga odločitev je enakovredna odločitvi za roko iz mesa ali zlato tele in nas bo nazadnje razočarala.

V starozavezni Danielovi knjigi beremo pripoved o Šadrahu, Mešahu in Abed Negu, ki so jasno vedeli, za katerega junaka naj se odločijo /…/ in to ni bil nobeden od bogov kralja Nebukadnezarja. Samozavestno so izjavili:

»Če nas naš Bog, ki ga častimo, more osvoboditi, nas bo rešil tudi iz goreče, ognjene peči. /…/

Pa čeprav ne, vedi, o kralj, da ne bomo častili tvojih bogov.«¹³

Apostol Pavel je učil: »[O]bstaja veliko bogov,«¹⁴ in naj dodam, veliko tako imenovanih junakov, h katerim nas pozivajo, naj se jim klanjamo, jih častimo in sprejemamo. Ampak prav kakor so trije Danielovi prijatelji vedeli, obstaja samo Eden, za katerega z gotovostjo vemo, da nas bo rešil – kajti to je že storil in vselej bo.

Za nas na potovanju nazaj v Božjo navzočnost, v obljubljeno deželo, ni problem politik, glasbenik, športnik ali bloger, ampak odločitev, da jim dopustimo, da postanejo glavni predmeti naše pozornosti in osredotočenosti namesto našega Odrešenika in Odkupitelja.

Zanj, za Jezusa Kristusa se odločimo, ko se odločimo, da bomo spoštovali njegov dan, najsi smo doma ali na počitnicah. Zanj se odločimo, ko se odločimo za njegove besede v svetih spisih in naukih živih prerokov. Zanj se odločimo, ko se odločimo za tempeljsko dovolilnico in živimo tako, da smo je vredni. Zanj se odločimo, ko smo mirovniki in nočemo biti prepirljivi,«zlasti, kadar smo drugačnega mnenja«.¹⁵

Noben voditelj ni pokazal večjega poguma, noben človekoljub večje prijaznosti, noben zdravnik ni ozdravil več bolezni in noben umetnik ni bil bolj ustvarjalen kot Jezus Kristus.

V svetu junakov, s spomeniki in muzeji, posvečenimi podvigom smrtnikov in smrtnic, je Eden, ki se dviguje nad vsemi drugimi. Pričujem, da Jezus Kristus ni le naš junak, on je naš Gospod in Kralj, Odrešenik in Odkupitelj človeštva. V imenu Jezusa Kristusa, amen.