Ljubite svoje bližnje
Sočutje je ena od Kristusovih lastnosti. Rodi se iz ljubezni do drugih in ne pozna meja.
To dopoldne vas vabim, da se mi pridružite na afriškem potovanju. Ne boste sicer videli levov, zeber ali slonov, morda pa boste do konca potovanja videli, kako se na tisoče članov Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni odziva na Kristusovo drugo največjo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega« (Marko 12:31).
Za trenutek si predstavljate rdečo prst na afriškem podeželju. Iz izsušene in puste zemlje je razvidno, da je že preveč let padla le zanemarljiva količina dežja. Tistega nekaj goveda, ki vam prečka pot, so večinoma le kost in koža, žene pa ga z odejo pokrit karamojongski pastir, ki se s sandali na nogah prebija naprej v upanju, da bo našel rastlinje in vodo.
Ko vozite po makadamski cesti, polni udrtin, opazite več skupin lepih otrok in se sprašujete, zakaj niso v šoli. Otroci se nasmehnejo, vam pomahajo in vi jim pomahate nazaj s solzami v očeh in nasmehom. Dvaindevetdeset odstotkov najmlajših otrok, ki jih vidite na tej poti, živi v pomanjkanju hrane in vaše srce se stiska od tesnobe.
Pred seboj vidite mater, ki na glavi nosi skrbno uravnoteženo devetnajstlitrsko posodo z vodo, drugo pa drži v roki. Predstavlja eno od vsakih dveh gospodinjstev na tem območju, kjer ženske, mlade in stare, vsak dan prehodijo več kot trideset minut v vsako smer do vodnega izvira za svojo družino. Preplavi vas val žalosti.
Mineta dve uri in prispete na samotno, senčno jaso. Zbirno mesto ni dvorana ali celo šotor, temveč je pod nekaj velikimi drevesi, ki nudijo zavetje pred žgočim soncem. Opazite, da tu ni tekoče vode, niti elektrike in niti stranišč na splakovanje. Ozrete se naokoli in spoznate, da ste med ljudmi, ki ljubijo Boga, in takoj začutite Božjo ljubezen do njih. Zbrali so se, da bi prejeli pomoč in upanje, vi pa ste prišli, da bi jim to ponudili.
Tako sva s sestro Ardern v družbi sestre Camille Johnson, generalne predsednice Društva za pomoč, njenega moža Douga ter sestre Sharon Eubank, direktorice cerkvene Službe za človekoljubno pomoč, potovala po Ugandi, državi s 47 milijoni prebivalcev v osrednje afriškem področju Cerkve. Tistega dne smo se v senci dreves udeležili projekta zdravja v skupnosti, ki ga skupaj financirajo cerkvena Služba za človekoljubno pomoč, UNICEF in Ministrstvo za zdravje ugandske vlade. To so zaupanja vredne organizacije, ki so skrbno izbrane, da bi zagotovile preudarno uporabo podarjenih človekoljubnih sredstev članov Cerkve.
Čeprav se nam je trgalo srce, ko smo videli podhranjene otroke in posledice tuberkuloze, malarije ter nenehne driske, je v vsakem od nas vzklilo več upanja na boljši jutri za tiste, ki smo jih spoznali.
To upanje nam je deloma vzbudila dobrota članov Cerkve z vsega sveta, ki darujejo čas in denar za človekoljubna prizadevanja Cerkve. Ko sem videl, kako so bolni in trpeči prejeli pomoč in spodbudo, sem hvaležno sklonil glavo. V tistem trenutku sem bolje razumel, kaj je mislil Kralj kraljev, ki je rekel:
»Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno /…/!
Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli« (Matej 25:34–35).
Odrešenik nas prosi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Matej 5:16; gl. tudi 14.–15. verz). V tistem oddaljenem kotičku zemlje ste z dobrimi deli polepšali življenje in olajšali breme ljudem, ki so to obupno potrebovali, obenem pa ste poveličali Boga.
Tistega vročega, prašnega dne sem si želel, da bi lahko slišali, kako so z molitvami slavili Boga in se mu zahvaljevali. Želeli so, da vam v njihovem maternem karamojongskem jeziku rečem: »Alakara.« Hvala.
Naše potovanje me je spomnilo na priliko o usmiljenem Samarijanu, ki ga je pot vodila po prašni cesti, ki ni bila zelo drugačna od tiste, ki sem jo opisal, po cesti, ki je vodila iz Jeruzalema v Jeriho. Ta Samarijan nas s svojim služenjem uči, kaj pomeni ljubiti svojega bližnjega.
Videl je, da je »neki človek /…/ padel med razbojnike. Ti so ga slekli, pretepli, pustili napol mrtvega in odšli« (Luka 10:30). Samarijanu se »je zasmilil« (Luka 10:33).
Sočutje je ena od Kristusovih lastnosti. Rodi se iz ljubezni do drugih in ne pozna meja. Jezus, Odrešenik sveta, uteleša sočutje. Ko preberemo »Jezus se je zjokal« (Janez 11:35), smo priča, prav kakor sta bili Marija in Marta, njegovemu sočutju, ki je povzročilo, da je bil v duhu pretresen in se je vznemiril (gl. Janez 11:33). V Mormonovi knjigi je primer Kristusovega sočutja, ko se je Jezus prikazal množici in rekel:
»Ali je med vami kdo, ki je hrom ali slep ali šepav /…/ ali ki je gluh ali ki je kakor koli prizadet? Prinesite jih semkaj in ozdravil jih bom, kajti sočustvujem z vami; /…/
in ozdravil je vsakega od njih« (3 Nefi 17:7, 9).
Kljub vsemu trudu ne bomo ozdravili vseh, vendar lahko vsak od nas v življenju nekoga nekaj spremeni na bolje. Neki fant, le deček, je ponudil pet hlebov in dve ribi, ki so nahranili pet tisoč ljudi. O svoji daritvi se lahko vprašamo, tako kot je učenec Andrej vprašal o kruhu in ribah: »Kaj je to za toliko ljudi?« (Janez 6:9) Zagotavljam vam; dovolj je, da ponudite, kolikor zmorete, in nato dovolite Kristusu, da dopolni razliko.
Starešina Jeffrey R. Holland nas je v zvezi s tem povabil: »Naj smo bogati ali revni, [moramo] ‘storiti, kar moramo’, ko so drugi v stiski. Nato je pričeval, kakor pričujem tudi sam, da vam bo Bog »pomagal in vas pri sočutnih dejanjih na poti učencev« vodil (»Mar nismo vsi berači?«, generalna konferenca, okt. 2014).
V tisti daljni deželi, na tisti nepozabni dan, sem bil takrat in sem tudi zdaj priča sočutju članov Cerkve, bogatih in revnih, ki gane do duše in spreminja življenje.
Prilika o usmiljenem Samarijanu se nadaljuje tako, da je »rane /…/ obvezal /…/ in poskrbel zanj« (Luka 10:34). S cerkvenim človekoljubnim delom se hitro odzovemo na naravne nesreče in obvezujemo vse večje rane sveta, ki jih povzročajo bolezni, lakota, umrljivost dojenčkov, podhranjenost, razseljenost in pogosto nevidne rane malodušja, razočaranja in obupa.
Samarijan je nato »vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: Poskrbi zanj« (Luka 10:35). Kot Cerkev smo hvaležni za sodelovanje z drugimi »gostitelji« ali organizacijami, kot so Catholic Relief Services, UNICEF in Rdeči križ/Rdeči polmesec, ki nam pomagajo pri našem človekoljubnem delu. Prav tako smo hvaležni za vaša »dva denarija« ali dva evra, dva pesa ali dva šilinga, ki lajšata breme, ki ga mora nositi vse preveč ljudi po svetu. Le malo verjetno je, da boste izvedeli, komu ste darovali svoj čas, dolarje in cente, a sočutje ne zahteva, da jih poznamo, zahteva le, da jih imamo radi.
Hvala, predsednik Russell M. Nelson, da ste nas spomnili na to: »Ko ljubimo Boga z vsem srcem, nam pomaga, da v srcu začutimo skrb za blaginjo drugih« (»Druga največja zapoved«, generalna konferenca, okt. 2019). Pričujem, da bo vsak od nas čutil več radosti, miru, ponižnosti in ljubezni, ko se bo odzval na poziv predsednika Nelsona, naj usmerimo srce k blaginji drugih, in prošnjo Josepha Smitha, naj »nahranimo lačne, oblečemo gole, poskrbimo za vdove, osušimo solze sirot in potolažimo trpeče, bodisi v tej Cerkvi, bodisi v kateri koli drugi ali sploh v nobeni, kjer koli jih bomo našli« (»Editor’s Reply to a Letter from Richard Savary«, Times and Seasons, 15. marec 1842, 732).
Pred vsemi temi meseci smo na suhi, prašni planjavi našli lačne in trpeče ter bili priče rotečim prošnjam za pomoč v njihovih očeh. Po svoje smo bili v duhu pretreseni in smo se vznemirili (gl. Janez 11:33), a so se ti občutki vendarle umirili, ko smo videli aktivno sočutje članov Cerkve, ki je nahranilo lačne, poskrbelo za vdove, potolažilo trpeče in osušilo njihove solze.
Želim si, da bi nam bilo vedno mar za blaginjo drugih in bi z besedo in dejanji pokazali, da smo »voljni nositi drug drugega bremena« (Mozija 18:8), povezati strte v srcu (Nauk in zaveze 138:42) in spolnjevati Kristusovo drugo največjo zapoved: »Ljubi svojega bližnjega« (Marko 12:31). V imenu Jezusa Kristusa, amen.