Kako velika bo vaša radost
Prosim vas torej, da se s svojim znanjem in izkušnjami ter častitljivim pričevanjem odpravite na misijon.
Moji dragi bratje in sestre, današnje misli namenjam zbiranju Izraela, čemur predsednik Russell M. Nelson pravi »najpomembnejša stvar, ki poteka na zemlji danes. Nič drugega se s tem ne more primerjati po obsegu, nič drugega se ne more primerjati po pomembnosti, nič drugega se ne more primerjati po veličastju.«1
Zbiranje je najvišje priznanje, da je »vrednost duš /…/ velika v Božjih očeh«.2 Tako preprosto je. V teh poslednjih dneh zbiramo Božje otroke, da bi se lahko »na njihove glave /…/ izlili blagoslovi«3 in obljuba »bogast[ev] večnosti«.4 Iz tega sledi, da za zbiranje Izraela potrebujemo misijonarje – veliko več, kot jih služi.5 Danes govorim številnim zrelim starejšim v Cerkvi, ki bi lahko služili kot misijonarji. Gospod vas potrebuje. Potrebujemo vas v New York in Chicagu, Avstraliji in Afriki, na Tajskem in v Mehiki in povsod vmes.
Naj vas popeljem nazaj v leto 2015. Takrat so me poklicali za člana zbora dvanajstih apostolov. Ena od čudovitih odgovornosti, ki jih imamo apostoli, je, da dodelimo misijonarje na njihovo delovno področje. V tem postopku sem sodeloval kot sedemdeseteri,6 toda zdaj sem kot apostol občutil vso težo zadolžitve. Začel sem tako, da sem v duhu molitve drugega za drugim razvrstil veliko število mladih starešin in sester v misijone po svetu. Potem sem se lotil starejših parov. Na seznamu jih je bilo deset. Ne prav veliko. Presenečen sem sodelavca iz misijonarskega oddelka vprašal: »Koliko jih potrebujemo ta teden, da zadostimo prošnjam?«
Odgovoril je: »Tristo.«
Ta trenutek streznitve mi je ostal v spominu: deset parov za izpolnitev tristo prošenj.
Predsednik Russell M. Nelson pare spodbuja, naj »gredo na kolena in nebeškega Očeta vprašajo, če je čas zanje pravi, da skupaj služijo misijon«.7 Rekel je, da je od vseh usposobljenosti »želja po služenju nemara najpomembnejša«.8
Odlomek iz svetih spisov pravi: »Če imate torej željo, da bi služili Bogu, ste poklicani na delo.«9 To delo temelji na zakonu žetve. V Janezu beremo, da se bosta »skupaj veselila sejalec in žanjec«.10
Videl sem, kako se je zakon žetve izpolnil v moji družini.
Pred leti sem sem bil na obisku pri družini, ko me je škof prosil, naj zaključim zakramentno bogoslužje.11 Ko sem prihajal z govorniškega odra, je k meni pristopila neka ženska s sedmimi otroki in se predstavila kot sestra Rebecca Guzman.
Vprašala je: »Starešina Rasband, ali poznate Rulona in Verdo Rasband?«
Zažarel sem in odgovoril: »Moja starša sta.«
Najbrž veste, kaj sledi? Z dovoljenjem Rebecce, ki je z družino tu v Konferenčnem središču, vam bom povedal njeno družinsko zgodbo izpred petindvajsetih let.12
Moja starša, starešina Rulon Rasband in sestra Verda Rasband, sta kot starejši par služila v misijonu Fort Lauderdale na Floridi.13 Oznanjevala sta in bo božanskem vodstvu potrkala na vrata Rebeccinega doma. Bila je še najstnica in je rada poslušala glasbo Osmondovih, zlasti mojega prijatelja Donnyja – ki je danes tudi tukaj z nami.14 Poslušala je njihove intervjuje z mediji in izvedela, da so člani Cerkve Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Rebecca je čutila, da so nekako drugačni in je, misleč, da je to morda zaradi njihove vere, v šolski knjižnici dve leti raziskovala prepričanja Cerkve. Ko je torej prijazen par potrkal na vrata njene družine in se predstavil za misijonarja svetih iz poslednjih dni, je bila presenečena.
»Mama mi je rekla, naj ju odslovim,« je kasneje zapisala Rebecca, »a srce mi je reklo: ‘Ne.’ Zazrla sem se jima v obraz in začutila tolikšno toplino in ljubezen. Spomin mi še vedno privabi solze v oči in globoka čustva v srce.«15
Rebecca ju je povabila naprej in moja misijonarska starša sta njej, njenima mlajšima sestrama in materi navkljub njenemu ugovarjanju predala sporočilo.
Rebecca mi je opisala: »Vaša starša sta čudovito pojasnila vsa vprašanja, ki smo jih imele. Še vedno vidim njuna obraza, kakor da bi ju obdajala luč. Ob odhodu smo vselej objeli vašo mamo, ona pa se je še posebej trudila, da se je moja mama počutila prijetno in spoštovano. Vašemu očetu so oči žarele vselej, ko nas je učil o Jezusu Kristusu. V pogovore je poskušal vključiti mojega očeta in sčasoma ga je pridobil. Moj oče je bil kuhar v lokalnem podeželskem klubu in je začel kuhati večerje za vaše starše, pripravljati je začel tudi limetino pito, najljubšo jed vašega očeta.«16
Ko sta starešina in sestra Rasband Rebecco in njeno družino prosila, naj preberejo Mormonovo knjigo, je Rebecca to storila v petih dneh. Takoj se je hotela krstiti, vendar drugi družinski člani niso bili pripravljeni. Po štirih mesecih je Rebecca vztrajala, da se krsti in pridruži Cerkvi. Spominjala se je: »Z vso dušo sem vedela, da je prava.«17 Misijonarji so 5. aprila 1979 krstil devetnajstletno Rebecco, njeno mamo in dve sestri. Moj oče je bil priča pri krstu.
Ko sem v cerkvi srečal Rebecco in njeno družino, smo se slikali. Sliko sem odnesel domov svoji priletni materi in prižela si jo je na srce. Potem mi je rekla: »Ronnie, to je eden najsrečnejših dni v mojem življenju.«
Odziv moje matere poraja vprašanje za naše starejše: »Kaj delate v tem obdobju svojega življenja?« Obstaja toliko načinov, kako starejši misijonarji lahko storite nekaj, kar ne more nihče drug. Ste čudovita sila dobrega, izkušeni v Cerkvi in pripravljeni spodbujati in reševati Božje otroke.
Nekateri od vas morda razmišljate: »Toda, kako naj zapustiva vnuke? Prikrajšana bova za družinske mejnike, rojstne dneve, prijatelje in celo hišne ljubljenčke.« Če bi mamo vprašal, zakaj sta z očetom šla na misijon, vem, da bi rekla tole: »Vnuke imam. Želim, da vedo, da sva s tvojim očetom služila misijon, ker sva želela dati zgled najinemu potomstvu, in bila sva blagoslovljena, zelo blagoslovljena.«
Ko obiskujem misijone po svetu, vidim neverjetno služenje legij naših starejših misijonarjev. Jasno je, da so srečni, ker izvršujejo »Gospodovo voljo« in opravljajo »Gospodov posel«.18
Za nekatere, in upamo za tisoče od vas, bo redno služenje misijona na drugem koncu sveta pravi kraj.19 Drugi pa boste morda raje služili neoznanjevalski misijon doma. Nekateri zaradi zdravstvenih težav in drugih okoliščin ne morejo služiti. Razumemo te situacije in upam, da boste nemara našli načine, kako podpirati tiste, ki služijo. Upoštevajte prerokov nasvet in molite, da boste vedeli, kaj Gospod želi, da naredite.
Misijoni po svetu prosijo za vašo pomoč. Predsednik Nelson je o naših starejših misijonarjih rekel: »So mladi po duhu, modri in pripravljeni delati.«20
Na terenu imate ogromno priložnosti: Služite lahko v misijonskih pisarnah ali templjih, krepite mlade misijonarje, podpirate majhne veje, delate v središčih družinske zgodovine ali na zgodovinskih prizoriščih, učite inštitut, nudite človekoljubno pomoč, sodelujete z mladimi odraslimi, pomagate v središčih za zaposlovanje ali na cerkvenih kmetijah. Podrobnosti o načinih služenja, kaj vam najbolj odgovarja, kje vas potrebujejo in kako se lahko pripravite na odhod, so pojasnjene na spletni strani »Senior Missionary« (Starejši misijonarji).21 Pogovorite se lahko tudi s škofom ali predsednikom veje.
Veliko parov sem poklical na služenje in opazoval, kako se je na njihovih obličjih odražala Kristusova luč.22 Ob vrnitvi so opisali, da so se zbližali z Gospodom in drug z drugim in občutili, kako se Gospodov Duh izliva nanje, in vedeli, da prinašajo spremembe.23 Kdo si tega ne bi želel?
Misijon je nemara največje poglavje v življenju nekega para. Dober naslov bi nemara bil: »Gospod me potrebuje.«24 Morda boste na neznanem terenu; vendar se boste zaradi moči Duha počutili kot doma.
Moji starši in na deset tisoče bivših misijonarjev je pričevalo o radosti, ki so jo našli pri misijonarskem delu. Gospod je v svetih spisih iz poslednjih dni rekel: »In če bo tako, da bosta vse svoje dni delala, klicoč to ljudstvo h kesanju, in mi pripeljala eno samo dušo, kako velika bo vajina radost nad njim v kraljestvu mojega Očeta!«25
Izaija nam je pesniško opisal, kaj pomeni služiti misijon na »terenu«. Odlomek iz svetih spisov pravi, da je teren svet.26 Ta veliki starodavni prerok je zapisal: »Da, z veseljem boste odšli in v miru vas bodo vodili. Gore in griči bodo zagnali vrisk pred vami in vsa drevesa po polju bodo ploskala z rokami.«27 Gore, griči, polja in drevesa se lahko poveže s predsedniki misijona, škofi, okrožnimi voditelji, člani in tistimi, ki iščejo resnico, a »ne vedo, kje naj jo iščejo«.28 Pričevali bodo, da so starejši misijonarji s svojim pričevanjem o našem Odrešeniku in Okdupitelju Jezusu Kristusu spremenili samo podobo krajine.
Kot apostol Gospoda Jezusa Kristusa vas prosim, da služite kot misijonarji pri zbiranju Izraela in morda služite znova. Potrebujemo vas – potrebujemo vas. Vam, starejšim, smo hvaležni za življenje, ki ga živite, in zgled, ki ga dajete v svojih domovih, oddelkih in kolih. Prosim vas torej, da se s svojim znanjem in izkušnjami ter častitljivim pričevanjem odpravite na misijon. Molim, da bo naslednjič, ko se bom usedel, da dodelim starejše pare, tam na stotine vas, ki boste nestrpno čakali na poziv.
Obljubljam vam tudi, da boste med služenjem občutili Gospodovo ljubezen, da ga boste poznali, on pa bo poznal vas, in »kako velika bo vaša radost«.29 S svojim predanim služenjem Jezusu Kristusu boste navdihnili in blagoslovili svojo družino, vnuke in pravnuke. V njihovih življenjih bosta »mir in ljubezen v obilju«30 še veliko let. Obljubim! V imenu Jezusa Kristusa, amen.