Trenutki starejših misijonarjev

predsednik Russell M. Nelson

predsednik zbora dvanajstih apostolov

Eden najboljših načinov, da starejši pari ustvarijo sijajne spomine, je, da skupaj služijo misijon.

Ko naši prijatelji, ki so stari šestdeset ali sedemdeset let, kaj pozabijo, luknjo v spominu pogosto v šali imenujemo »višji trenutek«. Toda rad bi se pogovarjal o drugačnem višjem trenutku – o trenutku, ki je tako čudovit, da bo spomin nanj večen. To je trenutek, ko starejši misijonarski par spozna, da dela točno to, kar od njiju pričakuje Gospod. V takšnih nepozabnih trenutkih se zavedata naslednjega:

Da drugim lahko posredujeta izkušnje vsega svojega življenja, svoje talente, spretnosti, razumevanje evangelija pa lahko uporabita, da druge blagoslovita.
Da je njun vzor blagoslov za njihove otroke in otroke njihovih otrok.
Da takrat, ko služita, spletata trajna prijateljstva.
Da je njuna zakonska zveza vsak dan trdnejša.
Da je služenje v Božjem imenu prijetno.

Ustvarjanje trenutkov

Moji prijatelji starejši misijonarji, takšne trenutke bi si morali ustvariti številni od vas. Spomnite se zgodbe, ki jo je starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov pripovedoval o tem, kaj je lahko naredil neki starejši misijonarski par, ki je služil v Čilu. Umrl je starš enega mladih starešin. Predsednik misijonskega področja je bil precej daleč, zato ni mogel hitro priti k temu misijonarju.

»Toda v tistem področju je služil prijeten, [zrel] misijonarski par,« pravi starešina Holland. »Prišla sta in prisedla k tistemu misijonarju in zanj ljubeče skrbela in ga tolažila, dokler predsednik misijona z njim ni sam stopil v stik. V našem misijonskem področju smo imeli velike mlade misijonarje, toda noben mlad samski misijonar za tistega starešino ne bi mogel narediti tega, kar je lahko naredil ta par.«¹

Tisti trenutek sta preprosto znala nuditi sočutje v stiski. Ni ju skrbelo, ali bosta lahko govorila jezik, temveč zgolj ali bosta lahko govorila jezik Kristusove ljubezni. Ni ju skrbelo, da ne bosta na rojstnem dnevu vnuka ali na blagoslovu otroka, čeprav sta ta dva dogodka zelo pomembna. Prizadevala sta si, da bi bila tam, kjer ju bo Gospod lahko uporabil, da bi blagoslovil življenje enega svojih otrok. In ker sta bila pripravljena, jima je lahko dovolil, da sta ga zastopala.

Služenje je redko prikladno

Resnica je, da za nobenega starejšega misijonarja ni prikladno zapustiti doma. Niti ni bilo za Josepha Smitha, Brighama Younga, Johna Taylorja ali Wilforda Woodruffa. Tudi oni so imeli otroke in vnuke, svoje družine pa so imeli radi prav kakor mi. Toda prav tako so imeli radi Gospoda in so mu hoteli služiti. Nekega dne bomo te korenjake, ki so ustvarjali to razdobje, nemara srečali. Takrat se bomo radostili, da nismo iskali izgovorov, ko bi morali služiti.

Nekateri morda raje služijo, medtem ko še vedno živijo doma. Potem ko je Aaseo Schumacher Nelson (ni povezave) kap priklenila na invalidski voziček, se je bala, da se ji življenjska želja, da bi z možem Donom odšla na misijon, ne bo izpolnila. Nato je sosed z njima govoril o cerkvenem neoznanjevalskem misijonu v škofovem skladišču. Opogumljena sta govorila z nadzornikom zgradbe, izpolnila priporočilna obrazca in bila poklicana, da sta dva dni v tednu služila v skladišču v bližini svojega doma.

»Lahko je zgolj udobno sedeti in razmišljati: ‘Oh, ne potrebujejo me več,’« pravi Aase Nelson. »Toda sedaj čutim, da me potrebujejo. In to je moje pričevanje.«

Zagotovo se vas potrebuje

Če ste v skušnjavi, da bi pomislili, da se vas ne potrebuje, naj vam zatrdim, da se vas. V Cerkvi ni predsednika misijonskega področja, ki si ne bi želel še dodatnega misijonarskega para, ki bi služil v njegovem misijonskem področju. Starejši krepijo mlajše starešine in sestre. Nudijo podporo, zaradi katere drugi bolje služijo v svojih odgovornostih. In ali si lahko predstavljate, kaj pomeni voditelju, ki je član šele nekaj let, to, da se lahko neposredno obrača na zrele člane Cerkve? Starejši pari so pogosto dobesedni odgovor na molitve škofov in predsednikov vej.

Predsednike misijonskih področij spodbujamo, naj poiščejo pare, da bodo poskrbeli za potrebe njihovih misijonskih področij. Škofje naj poiščejo pare, ki bi lahko služili. LDS.org navaja strani in strani priložnosti za starejše pare. Še več, pari gredo lahko na kolena in nebeškega Očeta vprašajo, če je čas zanje pravi, da skupaj služijo misijon. Od vseh usposobljenosti je želja po služenju nemara najpomembnejša (gl. NaZ 4:3).

Ker delo starejših misijonarjev kujem v zvezde, se zavedam, da jih je veliko, ki bi radi služili, a ne morejo. Omejitve, ki jih narekuje starost ali slabo zdravje, si zaslužijo stvarno oceno, kakor jo tudi pomembne potrebe družinskih članov. Ko želja v srcu gori, vendar takšne omejitve obstajajo, so drugi lahko vaše roke in noge, vi pa lahko poskrbite za potrebna sredstva.

Starejši pari, ne glede na to, kdo ste ali kje ste, vas prosimo, da molite o tej priložnosti, da boste ustvarili čudovite skupne trenutke starejših misijonarjev. S pomočjo nebeškega Očeta boste vedeli, kaj lahko naredite.