Duhovna stabilnost: gradnja nepotopljive ladje

starešina Dale G. Renlund

iz zbora dvanajstih apostolov

Iz nagovora na duhovnih minutah na Univerzi Brighama Younga, 16. sept. 2014. Celotno besedilo je v angleščini na voljo na speeches.byu.edu.

Potrebujemo zadostno duhovno stabilnost, če hočemo uspešno pluti skozi življenje in se varno vrniti v nebeški dom.

Švedski kralj Gustav II Adolf je na začetku 17. stoletja naročil gradnjo bojne ladje, ki so jo krstili Vasa. Za ladjo so porabili precej virov, zlasti hrastovine, iz katere so ladjo zgradili. Gustav Adolf je skrbno nadzoroval postopek gradnje, ker je poskušal zagotoviti, da bo Vasa v celoti izpolnila njegova pričakovanja.

Potem ko se je gradnja začela, je ukazal, naj bo Vasa daljša. Ker je bilo ogrodje trupa že zgrajeno iz dragocene hrastovine, je kralj tesarjem naročil, naj podaljšajo dolžino ladje, ne da bi povečali širino. Čeprav so ladjedelci vedeli, da bo to ogrozilo Vasino plovnost, so oklevali, da bi kralju povedali nekaj, za kar so vedeli, da noče slišati. Popustili so. Gustav Adolf je vztrajal tudi, da ta ladja nima samo ene palube z lahkimi topovi, temveč težke topove na treh palubah, pri tem da so bili najtežji topovi na zgornji palubi. Ladjedelci so zopet proti svoji boljši presoji popustili.

Vasa se je 10. avgusta 1628 podala na svoje prvo potovanje. Potem ko je izplula iz pristanišča, se je v njena jadra uprl močan veter in se je začela nagibati. Zelo kmalu »se je tako močno nagnila, da je voda začela dreti skozi odprtine za topove, dokler se ni počasi potopila na dno skupaj »jadri in zastavo na vrhu«¹. Vasino prvo potovanje je bilo dolgo okrog 1.280 metrov.

Želja Gustava Adolfa po potratnem statusnem simbolu je uničila načrte, iz katerih bi lahko nastala veličastna ladja z jadri, najmogočnejša bojna ladja tistega časa. Ker ladjedelci niso hoteli spregovoriti – zaradi strahu pred kraljevo nejevoljo – je bil kralj prikrajšan za njihovo znanje in vpogled. Vsi udeleženi so izgubili cilje svoje namere: da bi bila Švedska obvarovana in da bi svoje interese promovirala v tujini. Ladja, ki poskuša kljubovati fizikalnim zakonom, preprosto ne bo plula.

Če hočemo uspešno pluti skozi življenje, potrebujemo zadostno duhovno stabilnost, da se bomo soočili z bočnim vetrom in tokovi, se po potrebi obračali in se varno vrnili v nebeški dom. So stvari, ki jih lahko naredimo, da bomo duhovno bolj stabilni. Dotaknil se bom štirih.

Poslušnost Božjim zapovedim

Na prvem mestu so Božje zapovedi. Prav kakor je bila Vasa podvržena fizikalnim zakonom, samo mi vsi podvrženi duhovnim zakonom. Nihče ni izvzet. Te duhovne zakone, ki jih imenujemo Božje zapovedi, moramo spoštovati.

Morda se je Gustavu Adolfu zdelo, da ga upoštevanje fizikalnih zakonov preveč omejuje, toda Vasa se ne bi potopila, še preden se je njeno poslanstvo začelo, če bi bili ti zakoni upoštevani. Nasprotno bi imela svobodo in zmožnost, da bi izpolnila to, za kar je bila namenjena.

Poslušnost Božjim zakonom torej ohranja tudi našo svobodo, zmožnost in sposobnost, da uresničimo svoj potencial. Zapovedi niso namenjene zato, da bi nas omejevale. Temveč poslušnost vodi do večje duhovne stabilnost in dolgoročne sreče.

Poslušnost je naša odločitev. Jezus je naročil: »Glejte, dal sem vam zapovedi; zato moje zapovedi spolnjujte.« (3 Ne 15:10) Tako preprosto je. Sprejmite. Zdaj se odločite, da boste do pičice poslušni. Nič drugega vam ne bi moglo dati večje duhovne stabilnosti. Nič drugega nam ne bo dalo večje svobode, da bomo izpolnili svoje življenjsko poslanstvo.

Prisluhnimo nasvetu in se učimo vse življenje

Drugič, biti moramo pozorni in prisluhniti nasvetu iz verodostojnih virov ter se odločiti, da se bomo učili vse življenje.

Ena od pasti pridobivanja znanja je objestnost, ki jo lahko povzroči prepričanje, da vemo toliko, da se nimamo več česa naučiti. Vsi smo to že videli pri posameznikih, ki so preveč prepričani o svoji bistrosti. Zelo težko je učiti nekoga, ki misli, da ve že vse.

Predsednik Henry B. Eyring, prvi svetovalec v Prvem predsedstvu, je z zavedanjem tega in z željo, da bi se učil vse življenje, rekel: »Še vedno sem otrok, ki se ima veliko naučiti. Večina ljudi me lahko česa nauči.«² Ko me je predsednik Eyring poklical za generalnega voditelja, me je naučil pomembno lekcijo. Rekel je, da se takrat, ko sliši nekoga pripovedovati zgodbo, ki jo je že slišal, ali ki uporabi odlomek iz svetih spisov, ki ga zelo dobro pozna, vpraša: »Zakaj mi Gospod to izpostavlja?« in »Kaj se moram še naučiti iz te zgodbe ali odlomka iz svetih spisov?« Če bi svojo duhovno stabilnost radi okrepili, se bomo pripravljeni učiti in bomo zadostno ponižni, da bomo sprejeli vodstvo ne glede na svojo starost ali izkušnje.

To je res naša odločitev. Lahko poslušamo in prisluhnemo, kaj nam svetujejo cerkveni voditelji, zlasti tisti, ki jih podpremo kot preroke, vidce in razodevalce, starši in zaupanja vredni prijatelji. Lahko si prizadevamo, da se učimo vse življenje – ali pa ne. Svojo duhovno trdnost lahko okrepimo – ali pa ne. Če svoje duhovne trdnosti ne bomo krepili, bomo postali kakor Vasa – ladja, ki ne bo mogla pluti.

Služenje drugim

Tretjič, če bomo usmerjeni navzven, ker bomo skrbeli za druge in jim služili, bomo duhovno trdnejši.

Jasno bomo zazrti v večnost, če se bomo osredotočali na druge, ko si bomo prizadevali pomagati otrokom nebeškega Očeta. Spoznal sem, da navdih prejmem veliko lažje, če molim, kako naj pomagam drugemu, kot ko preprosto molim zase.

Lahko verjamemo, da bomo v nekem trenutku v prihodnosti lažje pomagali. V resnici je čas pravi zdaj. Motimo se, če mislimo, da bo prikladnejše služiti drugim, ko bomo imeli več časa, več denarja ali več česa drugega. Odločimo se lahko ne glede na okoliščine. Ali bomo drugim pomagali ali ne? Na življenjskem izpitu pademo, če se ne odločimo pomagati ljudem v stiski. Če pa pomagamo, svojo duhovno trdnost okrepimo.

Ko Jezus Kristus postane naš temelj

Četrtič, kot zadnje in najpomembnejše, naša duhovna stabilnost se močno okrepi do mere, do katere Jezus Kristus postane naš temelj.

Brez Kristusa plujemo kakor ladja, ki jo na valovih premetava sem ter tja. Nimamo moči, ker nimamo jader. Nimamo stabilnosti, zlasti med neurjem, ker nimamo sidra. Nimamo smeri ali namena, ker nimamo s čim krmiti. Kristus mora postati naš temelj.

Če se hočemo z nasprotnim vetrom in tokovi življenja soočiti, jih premagati in biti nanje pripravljeni, moramo biti poslušni Božjim zapovedim, moramo postati ponižni in se odločiti, da se bomo učili vse življenje, služili drugim in da bo Jezus Kristus postal temelj našega življenja. Tako krepimo svojo duhovno trdnost. V nasprotju z Vaso se bomo lahko varno vrnili v pristanišče, potem ko bomo izpolnili svojo usodo.