Ne streljaj!

Ime zadržano v uredništvu

Z Bobom sva sedela v najinem policijskem avtomobilu, čakajoč na znak, da se bova pomaknila navzdol po ulici. Zasledovanje sva začela pred dvema urama, potem ko sva zapazila avtomobil, ki je bil omenjen v policijskem radijskem obvestilu.

»Odvija se rop,« se je glasilo obvestilo. »Dva moška, oba oborožena. Pravkar so ju videli v oranžnem avtomobilu. Priče pravijo, da sta moška nasilna in pripravljena streljati.«

Nedavno se je na tem področju zgodila vrsta oboroženih ropov, vendar so navzlic našim najboljšim prizadevanjem roparji pogosto pobegnili. Te misli so me prešinile, brž ko sem videl dve postavi priti iz hiše v temni ulici in skočiti v oranžni avtomobil. Zdaj sta nama prihajali naproti.

»Zahtevam okrepitev,« sem rekel. »Osumljenca se naglo približujeta s severa najine lokacije.«

Najina okrepitev, dva civilno oblečena detektiva v neoznačenem avtomobilu, je izpeljala pred avtomobilom, z Bobom pa sva jima sledila. Potem ko so naša tri vozila prišla na most, je najina okrepitev nenadoma ustavila sredi mostu pred oranžnim avtomobilom, midva pa sva parkirala zadaj, s čimer smo osumljenca ujeli v kot. Avtomobil se je skoraj nemudoma ustavil in obe postavi sta se skrili.

»Stopita iz avtomobila, z rokami na glavi!« sem ukazal, potem ko sem prišel iz avtomobila. Nihče ni odgovoril.

V pripravljenosti na to, da bom streljal, sem ponovno ukazal: »Stopita iz avtomobila z rokami na glavi. Takoj!«

Nenadoma se je voznik dvignil in se obrnil k meni. Videl sem, kako se je v njegovi roki zasvetil ponikljan predmet.

Moje policijsko usposabljanje in zdrava pamet sta mi narekovala, naj pritisnem na petelina, da si bom rešil življenje. Toda sredi napetega trenutka sem zaslišal glas. Bil je miren, a ukazovalen in močan: »Ne streljaj!«

Pričakoval sem, da bom vsak trenutek ustreljen, a sem čakal, da bo nekdo v avtu začel streljati prvi. Namesto tega je voznik dvignil roke, nad glavo dvignil to, kar je bilo videti kot pištola, in roke spustil v naročje.

»Stoj!« sem rekel in stekel k avtomobilu. »Ne premikaj se!«

Dogajanje je bilo kakor v televizijski drami – dokler nisem spoznal, da sta huda kriminalca v avtomobilu dejansko dve prestrašeni dekleti. Kar sem mislil, da je pištola, je bila le sponka za avtomobilski pas.

Kmalu smo izvedeli, da sta dekleti avtomobil posodili svojima fantoma. Niti predstavljali si nista, kakšne vrste sta bila.

»Mislil sem, da si mrtev, Cal!« mi je Bob rekel kasneje. »Skoraj bi začel streljati. Ne vem, zakaj nisem.«

Oba detektiva v neoznačenem avtomobilu sta rekla isto, čeprav nihče drug ni slišal glasu razen mene. Vem, da je tisti dekleti pred smrtjo in štiri policiste pred tem, da bi naredili usodno napako, lahko rešila le nebeška moč. Ta izkušnja mi je dala gotovo vedenje, da nebeški Oče lahko in bo posredoval za naše dobro.