Starejši misijonarji: potrebujemo jih, so blagoslovljeni in ljubljeni
Služenje starejših misijonarskih parov je bolj prilagojeno, manj drago in v veliko večjo radost, kot si morda mislite.
»Ali lahko prideta pomagat?«
To je vprašanje, na katerega sta Gerald in Lorna Malmrose iz Washingtona v ZDA že odgovorila. Rekla sta da, ko ju je njun bivši škof, tedaj predsednik misijona, vprašal, če bi skupaj z njim služila v zahodni Indiji. Ponovno sta rekla da, ko ju je kolski predsednik poklical, naj misijon služita na sedežu Cerkve v Salt Lake Cityju v Utahu v ZDA, kjer bi delala za računalniki in na oddelku za človeške vire.
Ko je Malmrosejeva bivši škof in predsednik misijona, Reid Robison, poklican vnovič, tokrat kot predsednik središča za usposabljanje misijonarjev v Accri v Gani, ju je vprašal, ali bi ponovno pomagala.
»Vedela sva, da lahko zaupava v Gospoda,« pravi starešina Malmrose. »Zato sva se odločila, da mu bova ponovno zaupala.« Rekla sta da, izpolnila priporočilna obrazca, bila vpoklicana in kmalu sta bila v Gani.
Služenje skupaj
Izkušnje Malmrosejevih izpričujejo nekaj načel o starejših parih, ki služijo misijon, ki jih ljudje na splošno morda ne razumejo:
-
Obstajata dve vrsti misijonarjev. Prvič, predsednik Cerkve pokliče starejše misijonarske pare, da bodisi služijo od doma bodisi izven doma. Drugič, kolski predsednik pokliče misijonarje neoznanjevalce, da polovični čas, od osem do dvaintrideset ur tedensko, skrbijo za lokalne ali področne potrebe. Navadno živijo in služijo lokalno, včasih pa lahko služijo izven doma.
-
Predsednike misijona se spodbuja, da najdejo pare, ki lahko poskrbijo za potrebe v njihovem misijonu, pari pa imajo na voljo več možnosti. »Ne pravimo, da si pari lahko izberejo svoje lastne misijonarske zadolžitve,« je pojasnil starešina Jeffrey R. Holland iz zbora dvanajstih apostolov. »Vpoklic je še vedno vpoklic. … [Ampak] s starejšimi misijonarskimi pari se pogovorimo o njihovih možnostih in nadvse smo pozorni na to, da lahko služijo, kjer in kakor želijo.«1
-
Predsedniki misijonov se s pari posvetujejo, kako najbolje uporabiti njihove spretnosti in zmožnosti. »Zato da imate kot starejši misijonarski par kar najlepše izkušnje,« pravi predsednik Robison, »morate imeti priložnost, da delate na področju, glede katerega čutijo strast in na katerem ste dovolj usposobljeni, da čutite, da lahko nekaj ponudite.«
Na primer, predsednik Robison je vedel, da starešina Malmrose govori francosko, kar je koristno, ker francosko govori veliko Afričanov. »Predstavljal sem si, da bo skrbel za potovanja in skrbel za vize,« pravi predsednik Robison. »A ko je prišel sem, sem začutil, da ga to ni najbolj zanimalo. Zato sem mu predlagal, naj uporabi svoje računalniške spretnosti. Ure in ure nam je služil, tako da je izboljševal naše sisteme in razvijal poročila, ki jih potrebujemo.« Starešina Malmrose pomaga tudi misijonarjem, zlasti francosko govorečim misijonarjem, pri pripravi imen in opravljanju tempeljskega dela za njihove družine. Sestra Malmrose, usposobljena medicinska pomočnica, je bila dodeljena za delo z misijonskim zdravnikom in medicinsko sestro.
Gospod pripravi pot
Drugi pari kakor Malmrosejeva spoznajo, da takrat, ko zaupajo v Gospoda, ta pripravi pot. To se je zgodilo Alvinu in Corazon Rieta iz Kawita na Filipinih.
»Dve leti pred najino odločitvijo za služenje sva začela delati trdne načrte za družinski posel,« pojasnjuje starešina Rieta. »Najin sin in hči sta diplomirala na collegeu in bi ga lahko prevzela od naju, vendar sva se spraševala, kdo bo reševal poslovne težave in kako se bodo stranke odzvale na najine načrte.«
Sestro Rieta je skrbelo tudi za njeno ostarelo mater. »Bala sem se, da jo bomo morda izgubili, ko naju ne bo,« pravi. »Prav tako se nisem čutila dorasla izzivu poučevanja evangelija.«
Posvetovala sta se s škofom in s parom, ki je nedavno služil v Davaoju. »Vsi so močno pričevali, da bo Gospod vsak par vodil, da bo znal poskrbeti za domače zadeve, družino in sredstva za misijon,« pravi sestra Rieta.
»Ko sva iskala vodstvo,« pravi starešina Rieta, »sva spregovorila o najinih strahovih – najin posel je uspeval navzlic izzivom, stranke so izražale radost in podporo in družina se je zbližala, ko je skrbela za našo bolno mater. Spoznala sva, da nama bo Gospod resnično pomagal.«
Rietajeva sedaj služita kot pomoč članom in voditeljem na filipinskem področju Cagayan de Oro.
Veliko lahko naredite
Nekateri pari se sprašujejo o svojih telesnih omejitvah, Keith in Jennilyn Mauerman iz Utaha v ZDA pa se ne. Keitha so pred leti, štiri mesece potem, ko sta se poročila v kalifornijskem templju Los Angeles, usposobili in poslali v boj. Kot vodja letalske enote je hodil pred drugimi vojaki, kadar je obstajal sum, da bo razneslo mino. Izgubil je obe nogi. Ko je prispel domov, mu je ob bok pohitela Jennilyn.
»Vedel sem, da mi ni treba skrbeti,« pravi Keith, »ker imava večni zakon. Žena me že ves čas podpira. Še vedno me vsak dan podpira.«
Ko se je sestra Mauerman upokojila, sta se odločila, da bosta služila misijon. Toda ali bo dvojna amputacija starešine Mauermana povzročala težave? »Vedno so stvari, ki jih ne morem delati,« pravi, »a ker je tako veliko stvari, ki jih lahko delam, sem vedel, da se bo za naju našlo mesto.«
Ko sta izpolnjevala priporočilna obrazca, je označil kvadratek, ki je nakazoval, da je služil v vojski. Kmalu sta prejela klic s cerkvenega oddelka za odnose z vojsko. »Imel sem izkaznico, zaradi katere sem lahko vstopal v vojaške baze, zato so naju prosili, če bi naju lahko priporočili za misijon za stike z vojsko.«
Mauermanova sta bila poklicana na služenje v vojaški bazi v Severni Karolini v ZDA. Starešina Mauerman se spominja: »Napis na vratih se je glasil ‘Fort Bragg, dom pilotov’. Ko naju je stražar pozdravil z motom pilotov ‘Vse do cilja!’, sem to vnovič slišal po veliko letih. Počutil sem se kot doma, čeprav sem bil v Fort Braggu. Vedel sem, da je ta polic na misijon za naju najustreznejši in da naju Gospod spremlja.«
»Poučevala sva lekcije o samostojnosti in iznajdljivosti in o krepitvi zakona,« pravi sestra Mauerman. »Sprva nisva hotela govoriti o najini zgodbi, toda spoznala sva, da se je po tistem vse spremenilo. Vojaki in njihove žene se uzrli na naju in rekli: ‘Če zmoreta vidva, zmoremo tudi mi.’«
Mauermanova sta imela v Severni Karolini tako pozitivne izkušnje, da sta prosila, da bi služila ponovno. Dvakrat tedensko sta iz domačega Orema v Salt Lake Cityju potovala 64 kilometrov, da bi služila v pisarni oddelka za cerkvene stike z vojsko. Poučujeta tudi starejše misijonarske pare v središču za usposabljanje misijonarjev v Provu, kjer sta spoznala, da skoraj vsaka skupina vključuje nekoga, ki je premagal ovire, zato da bi služil.
Univerzalni jeziki
Ko sta bila Randy in Lou Ellen Romrell iz Utaha poklicana na brazilsko misijonsko področje Cuiabá, ju je zaskrbelo. Čeprav je starešina Romrell v Braziliji služil kot mlad misijonar, je bila njegova portugalščina že malo zarjavela. Sestra Romrell pa portugalsko ni znala. Starešina Romrell je z učenjem in prizadevanjem portugalščino spet usvojil, sestra Romrell pa jo je vzljubila. Pri tem je pomagal tudi glasbeni inštrument ukulele.
»Nisem ga ravno imela namena vzeti,« pravi sestra Romrell, »vendar je starešina Romrell prejel navdih in osupljivo je gledati, kakšen vpliv ima. Ko poučujeva raziskovalce in delava na tem, da bi člani ponovno postali dejavni ter sva njihova prijatelja, je čudovito videti, kako ljudje pojejo hvalnice. Učiva se jezika, hvalnice pa prinašajo močnega duha.«
Čeprav se portugalščine šele uči, ji gre pri petju že gladko. »Glasba ljudi zbližuje,« pravi. »Čeprav ne razumem vsega, kar govorijo, ko sva na obisku, se med petjem povežemo.« Ko sta bila Romrellova povabljen, da bosta v šolah govorila o ameriškem prazniku dan zahvalnosti, sta pela hvalnice o hvaležnosti – ob spremljavi inštrumenta ukulele. Sestra Romrell uporablja tudi bolj konvencionalen inštrument, klavir, da v cerkvi skrbi za spremljavo hvalnic.
In portugalščina? »Čeprav ne govoriš tekoče, pomaga že, če se naučiš nekaj besed,« pravi. »Če že preprosto rečeš živijo in ljudi pozdraviš, je to velik korak. Dajte jim vedeti, da se učite. Govorite preprosto in se zanašajte na Duha.« In seveda je Duh še en jezik, ki ga znamo vsi.
Služenje doma
Paul in Mar Jean Lewis iz Utaha sta ta misijon že služila skupaj (newyorški tempelj Palmyra; kitajski tempelj v Hong Kongu ter na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji s seminarji in inštituti). Pripravljala sta se, da bosta služila še enega, ko ju je kolski predsednik vprašal: »Ali bi bila pripravljena služiti prav tukaj v našem kolu kot podpora misijonu, v katerem živimo?«
»Sedaj sva tukaj, zato je bila to čudovita priložnost,« pravi sestra Lewis. »Služiva z mladimi starešinam in sestrami, tesno sodelujeva s predsednikom misijona, hodiva na okrožne in področne sestanke in sodelujeva z oddelčnimi misijonskimi voditelji.« Obiskala sta tudi raziskovalce in manj dejavne.
»Srečala sva čudovite ljudi, ki jih sicer ne bi nikoli spoznala,« pravi sestra Lewis, »tudi nekaj tistih, ki so zašli s poti. Čudovit blagoslov jih je gledati, kako se vrnejo, prejmejo uredbe in gredo v tempelj.
»Ko pari pomislijo na služenje misijona, jih veliko skrbi, kaj bodo naredili s svojim domom in avtomobilom ali kaj bodo zamudili v družini,« pravi starešina Lewis. »Živiva lahko v svoji hiši in voziva svoj avtomobil. Spodbujajo nas, da se udeležujeva družinskih dejavnosti, če ne ovirajo misijonarskih odgovornosti. In tu sva bila celo ob rojstvu najinega vnuka.«
Družinski blagoslovi
Po drugi strani Jill in Kent Sorensen, ki sta iz istega kola, pravita, da je eden najboljših načinov za krepitev lastne družine to, da služite zdoma. Sestra Sorensen pravi: »Eden glavnih izgovorov, ki jih imajo pari, da ne gredo, so vnuki, poročeni otroci s težavami, hčerke, ki pričakujejo otroke, ostareli starši – če jih navedem le nekaj. Družina je prioriteta in pogrešate jih vsak dan. Toda odhod na misijon je močno sporočilo, da je tudi misijonarsko delo pomembno.«
Starešina Sorensen poleg tega opaža: »Sedaj je toliko načinov za ohranjanje stikov, da ste lahko ves čas na vezi.«
Misijonarsko potovanje Sorensenovih se je začelo pred tremi leti, ko ju je škof prosil, če bi za pare, ki premišljujejo o služenju misijona, pripravila mesečna ognjišča. »Ker sva o tem neprestano premišljevala,« pravi sestra Sorensen, »sva morala iti!« Prejela sta vpoklic na služenje na Cookovih otokih, kjer sta pred petdesetimi leti služila Jillina stara starša.
Danes se ju med drugim prosi, da v šolah poučujeta o Svetem pismu.
»Govoriva o Kristusu, ki je skala,« pravi starešina Sorensen. »Študentom dava kamen in jih spodbujava, naj ostanejo trdni v Kristusu. Kamor koli sedaj greva, ljudje pravijo: ‘Trdna kot skala!’, ko naju zagledajo.«
Pridite pomagat
Če premišljujete o rednem misijonu ali o misijonarskem služenju v Cerkvi, bi vam vsi ti pari zastavili isto vprašanje, ki ga je predsednik Robinson Geraldu in Lorni Malmrose: »Ali lahko prideta pomagat?« In povedali vam bodo, da naslednja obljuba, ne glede na to, kako sodelujete, drži: Potrebujejo vas, lahko prispevate ter boste blagoslovljeni in ljubljeni.