Pojdi ji pomagat

Thomas Robbins, Kalifornija, ZDA

Stal sem v vrsti na bencinski črpalki. Pred mano je mati z dvema majhnima otrokoma naročila gorivo v vrednosti treh dolarjev in dva vanilijeva sladoledna korneta.

Na prvi pogled sem videl, da so imeli zelo malo. Otroka sta bila bosa in sta bila oblečena v razcapana oblačila.

Slišal sem, kako je ženska na pult odštevala, kar je bilo videti neskončno število kovancev, da bi plačala račun.

Ko sem plačal svoje gorivo, sem šel ven in se ozrl na avtomobil tiste matere. Bil je star model, ki je verjetno imel zelo veliko prevoženih kilometrov.

Začutil sem nekoliko sočutja do te matere dveh otrok, a sem vžgal motor in nadaljeval s svojim dnem.

Manj kot minuto vožnje po avtocesti sem zaslišal glas: »Pojdi ji pomagat.« Navdih je prišel dvakrat.

Zmajal sem z glavo, premišljujoč, da je verjetno že odšla. Kaj bi ji sploh rekel?

Glas sem jasno zaslišal tretjič: »Pojdi ji pomagat!«

Obrnil sem se proti bencinski črpalki in poskušal ugotoviti, kaj bom rekel, če bo še tam.

Po prihodu sem videl, da so vrata njenega avtomobila odprta. Bila je na voznikovem sedežu, oba otroka pa sta lizala sladoled na zadnjih sedežih.

Izrekel sem kratko molitev, v kateri sem nebeškega Očeta vprašal, kaj naj rečem. Isti glas mi je rekel: »Predstavi se in vprašaj, ali potrebuje pomoč.« Približal sem se njenemu avtu in se predstavil. Rekel sem ji, da sem začutil, da jo moram vprašati, če potrebuje pomoč.

Začela je jokati in rekla: »Ravno sem zaključila z molitvijo k Jezusu, v kateri sem ga prosila, naj mi pošlje nekoga, ki mi bo pomagal.«

Nebeški Oče je slišal njeno molitev. Plačal sem ji poln tank goriva in ji dal telefonsko številko nekoga v našem duhovniškem zboru, ki je tistikrat iskal delavce. Ne vem, kaj se je potem zgodilo s tisto mlado materjo, toda hvaležen sem, da sem sledil navdihu, naj ji pomagam.