Šok, žalost in Božji načrt
Avtorica živi v Albaniji.
V najtežjih življenjskih izkušnjah sem čutila, da je nebeški Oče vse potovanje z menoj.
Ilustriral: David Curtis
Bilo je zgodaj zjutraj leta 2008, ko me je mati prebudila, da bi šla v šolo. Tistega jutra sem bila zares vesela, toda nisem vedela, da se bo obrnilo v najbolj grozen dan mojega življenja oziroma da bom zadnjič z njo. Tisti dan nisem ostala do konca pouka, ker me je družinska prijateljica prišla iskat in mi povedala, da se je mati ubila. Imela sem le dvanajst let.
Pomislila sem: »Kako naj živim brez matere?« Bila je moja najboljša prijateljica.
Mesece sem prejokala. Nisem hotela hoditi v šolo, ker so drugi otroci z mano ravnali drugače in sem se jim smilila. Niti sanjalo se mi ni, kaj naj bi naredila; vedela sem le, da moram biti močna za vse druge.
Pet ali šest mesecev po mamini smrti sem nekega dne sama v sobi ob oknu jokala in poskušala razumeti, zakaj sem tukaj. Nenadoma sem v mislih zaslišala glas: »Moja hči si; ne bom dopustil, da bi trpela.« Vedel sem, da je bil to Bog. Toda bila sem presenečena, ker nisem več verjela vanj, zlasti ker sem čutila, da je bil Bog tisti, ki mi je mamo vzel. Čeprav nisem vedela, kaj je mislil, sem se počutila varno.
Čez tri leta sem odšla v Rim v Italijo na obisk k stricu. Kar naprej mi je govoril o tej cerkvi, v katero je hodil. Neke nedelje me je vzel s seboj. Vedno si bom zapomnila, kako sem prvič stopala proti cerkvenim vratom in občutila ljubezen nebeškega Očeta, ko sem vstopila. Počutila sem se kot doma.
V cerkev sem začela hoditi prav vsako nedeljo, med tednom pa na vsako dejavnost. Rada sem bila z mladimi v Cerkvi. Zaradi njih sem bila srečnejša. Premišljevali in verjeli so v isto, v kar sem sama. Potem so se po treh mesecih moje poletne počitnice končale in morala sem se vrniti v Albanijo.
Ko sem se vrnila domov, sem očetu povedala, kaj sem občutila in koliko sreče sem občutila ves tisti čas. Ni mu bilo všeč. Rekel je, da mi ne bo pustil še naprej hoditi v cerkev ali poizvedovati o njej. Zato sem morala biti naslednja tri leta potrpežljiva, dokler nisem dopolnila osemnajst let. Takrat sem se lahko sama odločila in se krstila.
V tem času sem bila blagoslovljena s tako veliko ljudmi, ki so mi povedali, kaj so se vsako nedeljo naučili v cerkvi. Ena teh ljudi je bila Stephanie. V Italiji je živela, ko se je moj stric pridružil Cerkvi, a se je vrnila domov v Združene države. Stricu se je zdelo, da bi bilo dobro, če bi si dopisovali, zato sem jo na Facebooku dodala kot prijateljico.
Čeprav se nikoli nisva srečali v živo, ji bom vedno hvaležna, ker mi je pomagala utrditi vero in bolje spoznati evangelij Jezusa Kristusa. Pisala mi je skoraj vsako nedeljo in mi povedala vse, kar se je naučila v cerkvi, nato pa odgovorila na moja vprašanja. Tako je bila moja velika prijateljica.
Naposled sem se po letih potrpežljivosti krstila le dva dni po mojem osemnajstem rojstnem dnevu. In kmalu bom materi prinesla srečo, ki sem jo občutila tisti dan, ker se bom zanjo krstila. Vem, da bo ponosna na življenje, ki sem ga izbrala.
Čutila sem, da me je nebeški Oče blagoslovil, ker je bil celotno potovanje na tako veliko načinov z menoj. Morala sem samo počakati in biti potrpežljiva, ker je imel zame načrt. On je tisti, ki mi je dal moč, da sem šla skozi vse izzive, s katerimi sem se soočala. Vedno je bil ob meni in mi pomagal, da sem bila srečnejša.