Še ena možnost

Kaylee Baldwin, Arizona, ZDA

Ko sem ga prvič srečala, sem držala violino.

Poleg mene je z nogami podrsaval po tleh, ko sem šla v jedilnico, kovček z mojo violino pa je udarjal ob mojo nogo.

»Violina,« je rekel, ko je pristopil.

»Da,« sem rekla.

V resnici še nikoli nisem z nikomer govorila, ki je bil invalid, in nisem vedela, kaj bi rekla drugega. Sledil mi je do moje mize in prisedel ter pokazal na kovček z mojo violino.

»Violina,« je rekel ponovno.

Odprla sem kovček in oči so se mu zasvetile. Pregrobo je pobrenkal po strunah. V srcu me je stisnilo, ker sem si predstavljala, kako se je struna na violini pretrgala, in si oddahnila, ko je bil kovček zaprt. Preden je odšel, me je objel.

Po tistem sem ga pogosto videvala.

Kadar me je zagledal, me je objel čez ramena in me je poljubil na vrh čela.

Preostanek srednje šole sem se mu poskusila izogniti, ko sem ga zagledala prihajati. Če me je našel in me skoraj zadušil z objemi in poljubi, sem slednje nekaj trenutkov dovoljevala s prisiljenim nasmehom, nakar sem hitro odšla, ne da bi izrekla besedo.

»Oh, ne,« sem zamomljala, ko sem ga videla na zadnjem koncertu svojega orkestra v srednji šoli. Po koncertu je privijugal do tam, kjer sem stala s prijateljicami zunaj avditorija.

Prijateljice so se umaknile, ko je prišel k meni z velikim nasmehom, z razprtimi rokami, da me bo objel.

»William!«

Obrnila sem se in zagledal žensko, ki je tekla k nam.

»Oprosti,« je rekla in ga prijela za roko. »William ima rad violino. Rotil me je, naj ga pripeljem na nocojšnji koncert. Pridiva, ljubi.«

Do tistega trenutka se nisem zavedala, da ne poznam niti njegovega imena. Williama sem srečala pred dvema letoma, a sem toliko časa porabila, da sem se mu izogibala, da se nikdar nisem potrudila, da bi ga zares spoznala. Ko sem gledala, kako sta William in njegova mama odhajala, me je postalo sram.

Leta kasneje, potem ko sem se poročila, sem rodila lepega drobnega dečka z Downovim sindromom, ki sva ga poimenovala Spencer. Pogosto sem se spomnila Williama, ko sem pogledala svojega sina, in se spraševala, ali bo imel Spencer podobne izkušnje. Ali se ga bodo ljudje izogibali, ker bo dajal preveč poljubov ali premočne objeme? Ali se bodo sovrstniki ob njegovih omejitvah počutili nelagodno?

Ko je bil Spencer star štiri mesece, sem ga odnesla v krajevni zdravstveni dom na pregled. Ko sem ga zložila iz avtomobila, sem iz zdravstvenega doma videla prihajati dva človeka. V svoji neveri sem spoznala, da sta William in njegova mama.

»William!« sem zaklicala, ko smo se približali, srce pa mi je razbijalo.

»Živijo!« Čez parkirišče se je primajal z velikim nasmehom na obrazu. Sunkovito je iztegnil roko in navdušeno segel v mojo.

»Kako si?« sem ga vprašala.

»Violina,« je rekel navdušeno z žarečimi očmi.

Violina. Tudi on se me je spomnil. »Da,« sem izdavila v smehu, ki so ga spremljale solze, »igrala sem violino.«

Ko smo se pogovarjali, sem v srcu molila za blage milosti ljubečega Očeta v nebesih, ki je vedel, kako sem si želela, da bi Williama spet srečala. Hvaležna sem, da me je Bog videl – mlado mamico, ki ji je bilo težko, ker so jo skrbele sinove zdravstvene težave in njegova prihodnost – in mi dal izkušnjo, ki me je spomnila, da nas vidi.