On je škof?

Patrick J. Cronin III

Avtor živi v Illinoisu v ZDA.

Neka članica, ki me je poznala pred leti, ko sem bil v cerkvi nedejaven, ni mogla verjeti, da so me poklicali za škofa.

Na sestanku duhovniškega izvršnega odbora so naši redni misijonarji poročali o srečanju s članico, katere kartoteka ni bila v oddelku. Ime sem takoj prepoznal in omenil, da sva bila pred veliko leti v istem oddelku.

Eden od misijonarjev je rekel: »Da, škof, to je omenila in bila videti dokaj presenečena, da ste škof.«

Vprašal sem jih: »Kaj je rekla?«

Rekli so, da je bila videti zelo presenečena in rekla: »On je škof?«

Moral sem se nasmejati in pojasniti, da me je pred tridesetimi leti ta sestra poznala kot zelo drugačnega človeka.

Ko sem kasneje premišljeval o tem dogodku, sem pomislil, kako zelo se mi je življenje spremenilo v več kot tridesetih letih, odkar smo z družino člani. Številne člane oddelka poznam že več kot dvajset let, služil sem kot predsednik veje in kot škof, toda nihče od teh članov me ni poznal pred tridesetimi leti. Čeprav občasno povem kakšen pripetljaj iz preteklosti, ko učim o kesanju in o odkupni daritvi Jezusa Kristusa, pa v oddelku ne poznajo mojega neverjetnega življenjskega potovanja v Cerkvi.

Z družino smo Cerkev spoznali maja leta 1979 in takoj sem vedel, da je to kraj, kamor sodimo. Krstili smo se junija in bili sprva vsi dejavni, nedolgo zatem pa sem prenehal hoditi v cerkev in se vrnil k starim navadam. Dejansko nisem nikoli podvomil v resničnost evangelija in obnove, vendar nisem verjel, da bi zmogel biti dober član Cerkve.

Leta 1982 je žena, ki ni nikoli zanemarila svoje vere, zaradi mojega nenehnega vdajanja alkoholu vložila zahtevek za ločitev. Takrat sem z družino živel v Oklahomi v ZDA, vendar sem se vrnil v Illinois v ZDA, kjer sem odraščal. Prišel sem do točke, ko naj bi izgubil edino, kar mi je bilo resnično pomembno: družino.

Zjutraj in zvečer sem šel na kolena in začel moliti k Bogu, za katerega nisem bil več prepričan, da obstaja, če pa, sem menil, me je že zdavnaj pozabil. Kljub temu sem tri mesece zvesto molil. Ko sem nekega zgodnjega jutra poglobljeno molil, me je obšel občutek velikega olajšanja in vedel sem, da Bog živi, da me pozna in da me ima rad. Vedel sem tudi, da nikoli več ne bom spil niti kapljice alkohola.

Prav tistega večera me je poklicala žena, da bi mi povedala, da mi bo po pošti v podpis poslala ločitvene papirje. Med pogovorom je nenadoma rekla: »Na tebi je nekaj zelo drugačnega. Ne verjamem, da boš še kdaj pil, zato bom te papirje strgala.« Spet sva začela živeti skupaj in dve leti kasneje se nama je rodil tretji sin.

Domnevali bi, da sem zopet postal povsem dejaven v Cerkvi, vendar sem trmast človek. Vrnil sem se za nekaj časa in celo prejel poklic učitelja zbora starešin. Toda kmalu sem se začel počutiti nezadostnega za poučevanje in sem ponovno postal nedejaven.

Leta 1991 smo se preselili v majhno vejo. Nekaj mesecev pred osmim rojstnim dnem najmlajšega sina ga je žena, predsednica Osnovne, vprašala, kdo želi, naj izvede krst. Seveda je hotel, da uredbo izvede oče. Moja žena mu je rekla, da se to verjetno ne bo zgodilo. Odgovora ni sprejel in si je zadal nalogo, da bo očetu pomagal postati dejaven. Bil je precej nepopustljiv in kmalu sem služil kot skavtski vodja in sem kasneje sina krstil in potrdil.

Osem mesecev po tem, ko sem postal dejaven, je bilo zanimivih. Kot družina smo se pečatili v illinoiskem templju Chicago in spet sem bil poklican, da služim kot učitelj zbora starešin, le da tokrat nisem odnehal. Potem sem bil poklican za svetovalca v predsedstvu veje, pet mesecev kasneje pa sem bil poklican, da služim kot predsednik veje. Spomnim se, da sem mesec ali nekaj več potem, ko so me poklicali, razmišljal: »Jaz sem predsednik veje?«

Leta sem svetim, ki jim je bilo težko, govoril, da če lahko jaz napredujem v evangeliju, lahko vsak. Gre za razumevanje prave Odrešenikove moči in njegove odkupne daritve in pripravljenosti, da pridemo k njemu.

Večno bom hvaležen ženi in otrokom ter zvestim hišnim učiteljem, voditeljem zborov, škofom in drugim zvestim svetim, ki so bili tak čudovit vzor. V privilegij mi je, da sem teh zadnjih dvajset let služil Gospodu in svetim. Moje življenje je blagoslovljeno bolj, kot bi si sploh lahko predstavljal.