Obilje blagoslovov na Madagaskarju

Mindy Anne Selu

cerkvene revije

Solofo se navzlic političnim nemirom in ekonomskim izzivom v državi zaveda blagoslovov, ki jih prinaša življenje po evangeliju.

Potem ko je žena Solofa Ravelojaona med prvo nosečnostjo utrpela srce parajoč splav, je začutil, da so bile njune molitve uslišane leto kasneje pri drugi nosečnosti. Z ženo Hary Martine pojmujeta rojstvo njune hčerke kot enega njunih največjih blagoslovov. Solofo pojasni: »Ker sva Boga prosila in nama jo je dal, sva jo poimenovala tako, kar v malagaščini pomeni ‘Božji odgovor’.«

Solofo, mlad odrasel z Madagaskarja, se oklepa vedenja, da Bog odgovarja na molitve in ob svojem času blagoslovi zveste. »Življenje je težko,« pravi Solofo, »in ko ljudje ne dobijo, kar bi radi, se nekateri začnejo spraševati: ‘Zakaj se mi je to zgodilo?’ Morda odidejo iz Cerkve ali dvomijo v svojo vero v Boga. Toda če živimo po evangeliju in beremo svete spise, je lažje. Ko resnično živiš po evangeliju, resnično lahko vidiš blagoslove.«

Če živiš v državi z resnimi izzivi, kakor je izredna revščina, nestanovitnost v vladi, slaba infrastruktura in naravne nesreče, je jasno, zakaj Solofo pravi, da je težko. Toda njemu blagoslovi, ki jih prinaša življenje po evangeliju, pretehtajo vse stiske. »Vseh blagoslovov, ki jih prejmem, ne morem niti prešteti, dokler živim po evangeliju,« pravi.

Ker je Cerkev na Madagaskarju precej nova (prva veja je bila ustanovljena leta 1990), Solofo pravi, da so najtežje pri tem, da si član, govorice in napačne predstave o Cerkvi. Solofo dodaja, da prav kakor v Lehijevem videnju drevesa življenja »ljudje evangelija morda v celoti ne sprejmejo zato, ker jih je sram pred prijatelji in se bojijo, da jih družina ne bo sprejela«. Solofo se razlikuje po tem, kakor domneva, da se »nikoli nisem sramoval. Živim po evangeliju in ga vselej želim oznanjati svojim sodelavcem, čeprav nekaterih od njih ravno ne zanima.« Pogosto pove svoje preprosto pričevanje, tako da so mu sodelavci dali vzdevek »pastor«.

Solofo in Hary Martine se sredi ekonomskega in političnega nemira zanašata na blagoslove svojih tempeljskih zavez (poročila sta se v južnoafriškem templju Johannesburg eno leto po njunih misijonih – on je služil v Ugandi, ona na Madagaskarju), kakor tudi na zaupanje v Gospoda. »Imam evangelij in svoje življenje preprosto položim v Božje roke,« pojasni Solofo. Zanese se lahko na svoje trdno pričevanje, ker res ima vero v »Božje odgovore«.