Starešina Ronald A. Rasband: nadarjen voditelj, predan oče
starešina M. Russell Ballard
iz zbora dvanajstih apostolov
Foto: z dovoljenjem družine Rasband; izjeme so označene
Ron Rasband ni nikoli dvomil, da bo služil redni misijon. Edino vprašanje, ki ga je devetnajstletnik imel, ko je odpiral vpoklic na misijon, je bilo, kje bo služil.
»Oče je šel na misijon v Nemčijo. Moj starejši brat je šel na misijon v Nemčijo. Moj bodoči svak je šel na misijon v Nemčijo,« se spominja. »Mislil sem, da bom šel v Nemčijo.«
Toda Gospod je imel drugačne načrte. Ron je bil namesto tega poklican v vzhodne Združene države Amerike s sedežem v New York Cityju v ZDA. Vpoklic je razočaran odnesel v spalnico, pokleknil ob postelji, izrekel molitev, na slepo odprl svete spise in začel brati:
Glejte, v tem kraju, v okoliških področjih, imam veliko ljudi; in odprla se bodo učinkovita vrata v okoliških področjih na tem vzhodnem ozemlju.
Zatorej ti jaz, Gospod, dovolim, da prideš na ta kraj; zakaj to je bilo potrebno v meni za odkupljenje duš (gl. NaZ 100:3-4; poudarek dodan).
Sveti Duh je Ronu takoj potrdil, da njegov vpoklic na misijonsko področje vzhodnih držav Amerike ni bila napaka.
»Moje razočaranje se je prelevilo v mojega prvega od številnih navdihov, ki so bili povezani s svetimi spisi, da Gospod želi, da grem tja,« se spominja. »Ta duhovna izkušnja je bila zame odločilna.«
Njegov misijon na vzhodu Združenih držav je bil prvi od številnih cerkvenih poklicev, ki so ga odpeljali v kraje, za katere si nikoli ni mislil, da jih bo obiskal. In starešina Ronald A. Rasband je z vsakim poklicem – kot učitelj, škof, visoki svetovalec, predsednik misijona, član sedemdeseterih, višji predsednik sedemdeseterih in apostol Gospoda Jezusa Kristusa – sprejel Gospodovo voljo in se še naprej zanaša na Duha, ko služi Božjim otrokom.
Rojen dobrim staršem
Starešina Rasband je v svojem prvem nagovoru kot apostol Jezusa Kristusa izrazil iskreno hvaležnost za svoje prednike. »Rodil sem sem dobrim staršem v evangeliju,« je rekel, »in oni dobrim staršem šest rodov nazaj.«1
Njegova mati, Verda Anderson Rasband, je bila ljubeča voditeljica, ki je mlademu Ronu privzgojila ljubezen do svetih spisov. Njegov oče, Rulon Hawkins Rasband, je bil zvest brat v duhovništvu, ki je poosebljal vrline trdega dela.
Ronald A. (Anderson) Rasband se je rodil 6. februarja 1951 v Salt Lake Cityju v Utahu kot edini otrok v zakonski zvezi njegovih staršev. Oba sta se poročila in ločila in Ron je odraščal ob dodatni skrbi dveh starejših bratov in starejše sestre.
»Bil je kombinacija naših staršev, zato smo ga vsi imeli radi,« pravi njegova sestra Nancy Schindler. »Ron mami in očetu ni nikoli dovolil, da bi stala skupaj ali da bi skupaj sedela, ne da bi bil sam med njima.«
Ron je bil na splošno dober fant, vendar priznava, da ima poredno plat.
»Moje učiteljice [iz Osnovne] so večkrat prišle k moji mami, kolski predsednici Osnovne, in rekle: ‘Tisti Ronnie Rasband je trdovraten fantič,’« pove. »Toda nad menoj niso nikoli obupale. Izkazale so mi veliko ljubezni in me vedno poklicale nazaj v razred.«2
Ronovo otroštvo je bilo osredotočeno na Cerkev – oddelčne sestanke, oddelčne zabave, oddelčne večerje in oddelčna športna moštva. Ko ni imel opravkov v zgradbi za bogoslužje v prvem oddelku Cottonwood, je opravljal razna dela, izvajal je skavtske dejavnosti in čas preživljal s prijatelji. Doma je bil družinski čas osredotočen na svete spise, igre in opravila.
»Oče mi je s svojim zgledom pokazal, kaj pomeni delo,« pravi. »Mati me je delati naučila tako, da sem ga opravljal.«
Ronov oče je vozil tovornjak za dostavo kruha, zaradi česar je vsak dan vstajal ob štirih zjutraj in se domov vsak večer vračal pozno. Njegova mati je ostala doma, da bi vzgajala otroke, in izpad družinskega dohodka nadomeščala tako, da je izdelovala in prodajala porcelanaste punčke s čipkami.
Ronova prirojena sposobnost vodenja, poverjanja in to, da so stvari narejene – kar mu je dobro služilo pri poklicnih in duhovniških odgovornostih – se je že zgodaj izkazala za koristno.
»Ronu je bilo naročeno, naj pokosi trato,« se spominja njegova sestra. Toda Ron je, kakor Tom Sawyer Marka Twaina, znal prepričati prijatelje, da so mu pomagali.
»Pogledala sem ven in videla, kako njegov najboljši prijatelj trato kosi namesto njega,« pravi Nancy. »Naslednji teden je kosil neki drugi njegov prijatelj. On je samo sedel pred sprednjimi vrati in se smejal in šalil z njimi, delali pa so oni.«
Ronova starša sta imela finančne borbe, toda družina je imela evangelij. »Nikdar nismo imeli veliko denarja,« se spominja Ron, »vendar to nikoli ni vplivalo na mojo srečo.«
Zaupanja vredni prijatelji in voditelji
Ko je Ron odraščal, je bil blagoslovljen z dobrimi prijatelji in zaupanja vrednimi duhovniškimi voditelji, pri štirinajstih vključno s kolskim predsednikom iz otroštva – Jamesonm E. Faustom (1920 - 2007), ki je kasneje služil v zboru dvanajstih apostolov in v Prvem predsedstvu. Ronova družina je bila v tesnih odnosih s predsednikom Faustom in njegovo družino. »Vedno me je omenjal kot enega od svojih Cottonwoodovih fantov, ker me je pomagal vzgajati,« pravi.
Ron ni več imel časa za šolske športe, potem ko je prišel na srednjo šolo, ker je vedno imel službo, vzel pa si je čas za zvesta prijateljstva, ki so trajala vse življenje.
»Rona sem vedno občudoval zaradi tega, kdo je bil, toda ni bil popoln,« pravi prijatelj iz otroštva Kraig McCleary. Z nasmehom dodaja: »Rekel sem mu, da bom, če bo v nebesa prišel on, tja prišel tudi sam, ker sva med odraščanjem počela iste stvari.«
Ron je na misijon odšel v začetku leta 1970, Kraig pa je razmišljal, da bi z misijonarskim služenjem odlašal do konca tiste jesenske lovske sezone. Takrat ga je Ron poklical z misijona.
»Ne vem, kako je dobil dovoljenje, da me je poklical, ampak pograjal me je, ker nisem bil bolj navdušen nad tem, da bi se takoj odpravil na misijon,« pravi brat McCleary. »Seveda s tem nisem odlašal.«
Ron svoj misijon imenuje »fantastična« izkušnja. »Gospod me je blagoslovil s številnimi čudežnimi, vero spodbujajočimi izkušnjami,« pravi. »Moj misijon je bil za moje duhovno življenje fenomenalen.«
Ron je del svojega misijona preživel na Bermudih. Njegov predsednik misijona, Harold Nephi Wilkinson, je tja poslal samo »najboljše misijonarje«, ker jih je obiskal samo občasno.
»Zanesli smo se lahko le nase, vendar predsedniku ni bilo treba skrbeti zaradi nas,« se spominja Ron. »Delo smo opravili.«
»Sanjsko dekle« iz Delta Phi
Ko je Ron leta 1972 zaključil misijon, si je tisto jesen našel službo, se vpisal na fakulteto na Utahu in se pridružil skupini Delta Phi Kappa, bratovščini bivših misijonarjev. Na družabnih dejavnostih bratovščine ni mogel kaj, da ne bi opazil privlačnega dekleta po imenu Melanie Twitchell. Melanie je bila ena od izbranih »sanjskih deklet« bratovščine Delta Phi, ki je soorganizirala človekoljubne dejavnosti.
Melanie je kakor Ron prihajala iz dejavne družine svetih iz poslednjih dni. Njen oče, poklicni vojaški uslužbenec, in njena mati nikdar nista dovolila, da bi pogoste selitve družine postale izgovor, da ne bi šli v cerkev.
Melanie je bila navdušena nad Ronovo prijaznostjo, vljudnostjo in evangelijskim znanjem. »Rekla sem si: ’Tako osupljiv človek je, da sploh ni važno, če z njim ne bom nikoli šla na zmenek. Biti hočem samo njegova najboljša prijateljica.«
Ko se je njun odnos poglabljal, ji je Duh potrdil občutke o Ronu in o njegovi predanosti Gospodu. Njuno prijateljstvo se je kmalu razcvetela v to, kar Melanie imenuje »pripovedna, pravljična ljubezen«.
Starešina Rasband pravi, da je bila njegova popolna druga polovica. »Melani mi je bila v vsakem pogledu enakovredna v predanosti evangeliju in dediščini. Postala sva najboljša prijatelja in takrat sem jo vprašal, če bi se z menoj poročila.«
Poročila sta se 4. septembra 1974 v templju Salt Lake. Odtlej, pravi, mu je njegova »nesebična večna družabnica … da sem se kot lončarjeva glina oblikoval v bolj prečiščenega Kristusovega učenca. Njena ljubezen in podpora, in najinih petih otrok, njihovih zakoncev in najinih 24 vnukov, me držita pokonci.«3
»Pojdimo«
Ko je Ron v svojem oddelku za poročene služil kot predsednik zbora starešin, je spoznal Jona Hutsmana st., visokega svetovalca v oddelku. Jon je bil takoj navdušen nad tem, kako je Ron vodil zbor.
»Imel je neverjetne voditeljske in organizacijske sposobnosti,« se spominja starešina Huntsman, ki je od leta 1996 do 2011 služil kot področni sedemdeseteri. »Zdelo se mi je nenavadno, da je mlad moški, ki je bil še na collegeu, zbor vodil na tak način.«
Jon je več mesecev opazoval Rona, kako je pri opravljanju duhovniških dolžnosti zamisli prenašal v dejanja. Ko se je v Jonovem podjetju – ki je kasneje postalo Hutnsman Chemical Corporation – odprlo prosto vodstveno delovno mesto v marketingu, je zaključil, da ima Ron spretnosti, ki jih potrebuje, ter mu ponudil službo. Delati je začel naslednji teden v Ohiu v ZDA.
»Melanie sem rekel, da ‘bom šolo pustil in da se bomo selili,’« se spominja Ron. »Vse življenje si prizadevam, da bi college zaključil in zdaj sem končno tako blizu svojega cilja.«
Melanie je Rona opomnila, da je v šoli zato, da bi našel dobro službo.
»Zakaj te skrbi?« je vprašala. »Znam spakirati in se preseliti. To počnem že vse življenje. Vsak večer ti bom dovolila poklicati mater. Pojdimo.«
Jonovo zaupanje v Rona se je potrdilo. Ron je pod Jonovim mentorstvom v razvijajočem se podjetju hitro napredoval in leta 1986 postal predsednik slednjega in vodja razvojnega oddelka. V sklopu podjetja je veliko potoval – doma in v tujini. Ron si je kljub natrpanemu urniku prizadeval, da bi bil konec tedna doma. In ko je potoval, je občasno s seboj vzel družinske člane.
»Ko je bil doma, je naredil, da so se otroci res počutili izjemne in ljubljene,« pravi Melanie. Kadar je bilo mogoče, se je udeležil njihovih dejavnosti in športnih dogodkov. Jenessa MacPherson, ena od njunih hčera, pravi, da oče zaradi duhovniških dolžnosti ob nedeljah med cerkvenimi sestanki pogosto ni mogel sedeti z družino.
»Prepirali smo se glede tega, kdo bo v cerkvi sedel ob njem, ker je bilo to nekaj neobičajnega,« pravi. »Spomnim se, da sem svojo roko položila v njegovo in pomislila: ‘Če bi se le lahko naučila biti kakor on, bom na pravi poti in bom postala bolj podobna Odrešeniku.’ On je bil vedno moj junak.«
Njun sin Christian ima lepe spomine na čas, ki ga je preživel »sam z očetom«. Prijatelji so prišli in odšli, ker se je družina pogosto selila, pravi, »ampak oče je bil vedno moj najboljši prijatelj« – čeprav njegov tekmec.
Ron je, naj je igral košarko s Christianom, namizne igre s hčerkama ali ribaril z družino in prijatelji, rad zmagoval.
»Ko smo odraščali, zmage nikoli ni nikomur prepustil,« pravi Christian. »Morali smo si jo zaslužiti, zaradi česar smo se počutili bolje. In ta tradicija se pri njegovih ljubih vnukih nadaljuje.«
Ronova družina si ni mogla kaj, da z leti ne bi opazila, kako je zaradi služenja na vodilnih položajih v Cerkvi še veliko bolj zmožen izkazovati ljubezen in sočutje, izražati občutke Duha in druge navdihovati k temu, da dajo vse od sebe. Potem ko se je Ronu in Melanie rodil vnuk Paxton, se je družina močno zanašala na Ronovo duhovno moč in podporo.
Paxton, ki se je rodil z redko genetsko okvaro, je trpel za vrsto zdravstvenih težav, zaradi česar je bila družina na preizkušnji fizično, čustveno in duhovno. Starešina Rasband je potovanje, ki je sledilo Paxtonovemu rojstvu, imenoval »talilna peč za učenje posebnih lekcij, povezanih z večnostmi«4.
Starešina Rasband je bil v Paxtonovih treh kratkih letih na zemlji – ko je bilo veliko vprašanj in malo odgovorov – duhovni steber in zaradi njegovega zgleda se je družina še bolj zanašala na moč odkupne daritve Jezusa Kristusa.
Ko je bil oznanjen njegov novi poklic, marsikateri družinski član in prijatelj ni bil presenečen. »Tisti med nami, ki ga poznamo najbolje,« pravi Christian, »smo roke dvignili najvišje, ko so ga potrdili za apostola.«
»Šel bom služit«
Ron je bil leta 1996 pri svojih petinštiridesetih letih sredi uspešne kariere, ko je bil zaprošen, naj služi kot predsednik misijona v newyorškem misijonskem področju Severni New York. Tako kot starodavni apostoli je »takoj [pustil mreže in šel] za njim« (Mt 4:20).
»Za to, da sem ta poklic sprejel, sem potreboval le mikrosekundo,« pravi starešina Rasband. Gospodu je rekel: »Ti želiš, da grem služit, šel bom služit.«
Ron je s seboj prinesel veliko lekcijo, ki so mu jo prinesle poklicne izkušnje: »Ljudje so pomembnejši od vsega drugega.«5 S tem spoznanjem in s spretnimi voditeljskimi spretnostmi je bil pripravljen na redno služenje v Gospodovem kraljestvu.
Misijonarsko delo v New York Cityju je bilo Ronu in Melanie v izziv in poživitev. Ron je misijonarjem hitro dodelil odgovornosti – pri čemer je navdihoval njihovo predanost, poučevanje in rast ter jih spodbujal.
Ron je bil leta 2000, osem kratkih mesecev potem, ko sta z Melanie zaključila misijon, poklican med sedemdesetere, kjer so njegova pripravljenost, izkušnje in številni talenti blagoslovili Cerkev. Kot član sedemdeseterih je služil kot svetovalec v predsedstvu osrednjega evropskega področja in nadzoroval delo 39 držav. Čeprav je college pustil pred štiridesetimi leti, ostaja resen študent in je vedno pozdravljal stalno mentorstvo svojih višjih bratov, ko je nadzoroval zahodno severno Afriko, severovzhod in tri utaška področja, ko je služil kot izvršni direktor tempeljskega oddelka in v predsedstvu sedemdeseterih, ter tesno sodeluje z dvanajsterimi.
Starešina Rasband je nedavno izjavil: »Kako veliko čast in privilegij imam, da sem zadnji med dvanajsterimi in da se od njih lahko učim na vse načine in ob vsaki priložnosti!«6
»Kar so vedeli oni, vem jaz«
Zgoraj levo: foto: Wendy Keeler; desno: Arnold Frieberg: mormonska pridigarja, prva misijonarja na Danskem (osnovano na sliki Christena Dalsgaarda, 1856; Clark Kelley Price: Dan Jones prebudi Wales
Pisarno starešine Rasbanda krasita dve sliki. Prva prikazuje mormonska misijonarja, ki leta 1850 učita družino na Danskem. Druga upodablja enega prvih misijonarjev Dana Jonesa, ki pridiga z obzidanega vodnjaka na Britanskem otočju. Sliki (desno zgoraj) starešino Rasbanda spominjata na njegove prednike.
»Ti prvi pionirji so dali vse, da bi živeli po evangeliju Jezusa Kristusa in pustili zapuščino za svoje prihodnje potomce,« je pričeval.7 Tisto, kar je prednike starešine Rasbanda sredi stisk in preganjanja gnalo naprej, je to, zaradi česar je za novi poklic najbolj primeren: spoznanje in trdno pričevanje o Gospodu in njegovem delu.
»V svojem novem poklicu se moram še toliko naučiti,« je dejal. »Glede tega sem zelo ponižen. Je pa en vidik mojega poklica, ki ga znam. ‘Vsemu svetu’ znam pričevati ‘o Kristusovem imenu’ (gl. NaZ 107:23). On živi!«8
Kot pravnuk pionirjev dodaja: »Čutim, kar so čutili oni. Kar so vedeli oni, vem jaz.«9
In upi, ki so jih imeli za svoje potomstvo, so poosebljeni v življenju, naukih in služenju starešina Ronalda A. Rasbanda, ki sledi njihovemu vzoru in spoštuje njihovo dediščino, ko gre dalje kot posebna Gospodova priča.