Vstani! Kliče te
Evangelij ni pot, na kateri se izognemo izzivom in težavam, temveč rešitev, da okrepimo svojo vero in se naučimo, kako se spopadati z njimi.
Pred časom sem vprašal ženo: »Ali mi lahko poveš, zakaj, kolikor se spomnim, v življenju nikoli nisva imela večjih težav?«
Pogledala me je in rekla: »Seveda. Povedala ti bom, zakaj v življenju nikoli nisva imela večjih težav – ker si zelo pozabljiv!«
Zaradi njenega hitrega in razumnega odgovora sem ponovno spoznal, da življenje po evangeliju Jezusa Kristusa ne odstrani bolečin in preizkušenj, ki jih potrebujemo za rast.
Evangelij ni pot, da se izognemo izzivom in težavam, temveč rešitev, da okrepimo svojo vero in se naučimo, kako se spopadati z njimi.
To resnico sem dojel pred nekaj meseci, ko sem se nekega dne sprehajal in se mi je pred očmi nenadoma zameglilo, stemnilo in zavrtelo. Bil sem prestrašen. Potem so mi zdravniki povedali: »Če ne boste takoj začeli z zdravljenjem, lahko v nekaj tednih izgubite vid.« Še bolj sem se prestrašil.
Potem pa so rekli: »Potrebujete intravitrealne injekcije – injekcije naravnost v oko, široko odprto oko – vsake štiri tedne, do konca življenja.«
To je bil neprijeten opozorilni klic.
Potem se mi je pojavila misel v obliki vprašanja. Vprašal sem se: »Prav! Moj fizični vid ni v redu, kaj pa moj duhovni vid? Ali potrebujem zdravljenje tudi zanj? In kaj pomeni imeti jasen duhovni vid?«
Razmišljal sem o zgodbi o slepem možu, imenovanem Bartimaj, ki je opisana v Evangeliju po Marku. Sveti spisi pravijo: »In ko je slišal, da je to Jezus Nazarečan, je začel vpiti in govoriti: ‘Jezus, Davidov sin, usmili se me!’«
Jezus je bil v očeh številnih pravzaprav samo Jožefov sin, zakaj ga je potem Bartimaj poklical »Davidov sin«? Preprosto zato, ker je spoznal, da je Jezus resnično Mesija, za katerega je bilo prerokovano, da se bo rodil kot Davidov potomec.
Zanimivo je, da je ta slepi mož, ki ni imel fizičnega vida, spoznal Jezusa. Videl je duhovno, česar ni mogel videti fizično, medtem ko je veliko drugih lahko videlo Jezusa fizično, a so bili popolnoma slepi duhovno.
V tej zgodbi več izvemo o jasnem duhovnem vidu.
Beremo: »Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: ‘Davidov sin, usmili se me!’«
Vsi okrog njega so mu govorili, naj utihne, on pa je še bolj vpil, ker je vedel, kdo Jezus resnično je. Teh glasov ni upošteval in je kričal še glasneje.
Deloval je, namesto da bi se delovalo nanj. Navzlic svojim omejenim okoliščinam je s pomočjo vere presegel svoje omejitve.
Torej, prvo načelo, ki ga spoznamo, je: Jasen duhovni vid ohranimo, kadar se osredotočimo na Jezusa Kristusa in ostanemo zvesti temu, kar vemo, da je res.
Bratje in sestre, da ohranimo svoj duhovni vid neokrnjen, se moramo odločiti, da ne bomo poslušali glasov sveta okrog sebe. V tem zapletenem in zmedenem svetu moramo ostati zvesti temu, kar vemo, zvesti svojim zavezam, zvesto spolnjevati zapovedi in še močneje potrditi svoja prepričanja, prav kakor jih je ta mož. Svetu moramo še glasneje vpiti svoje pričevanje o Gospodu. Ta mož je poznal Jezusa, ostal zvest svojim prepričanjem in ga niso zmotili glasovi okrog njega.
Dandanes obstaja veliko glasov, ki poskušajo pridušiti naše glasove učencev Jezusa Kristusa. Glasovi sveta nas poskušajo utišati, a prav zaradi tega moramo svoje pričevanje o Odrešeniku oznanjati glasneje in močneje. Med vsemi glasovi sveta Gospod računa name in na vas, da oznanjamo svoja pričevanja, da povzdignemo svoj glas in da postanemo njegov glas. Kdo bo pričeval o Jezusu Kristusu, če ne bomo mi? Kdo se bo zavzemal za njegovo ime in oznanjal njegovo božansko poslanstvo?
Imamo duhovno odgovornost, ki izhaja iz našega poznavanja Jezusa Kristusa.
Kaj pa je Bartimaj naredil po tem?
Ko mu je Gospod zapovedal, naj vstane, je ponovno deloval v veri.
Sveti spisi pravijo: »Odvrgel je svoj plašč, skočil pokonci in pohitel k Jezusu.«
Ta ponižni in zvesti mož je razumel, da se lahko dvigne k boljšemu življenju na Jezusov ukaz. Vedel je, da je boljši, kot so njegove okoliščine, in prvo, kar je naredil, ko je Jezusa slišal, da ga kliče, je bilo, da je odvrgel svoj beraški plašč.
Ponovno je deloval, namesto da bi se delovalo nanj.
Morda si je mislil: »Ne potrebujem več tega, zdaj ko je Jezus prišel v moje življenje. To je nov dan. Opravil sem s tem bednim življenjem. Z Jezusom lahko začnem novo življenje sreče in radosti v njem, z njim in preko njega. In ni mi mar, kaj svet misli o meni. Jezus me kliče in pomagal mi bo živeti novo življenje.«
Kako neverjetna sprememba!
Ko je odvrgel svoj beraški plašč, se je znebil vseh izgovorov.
In tole je drugo načelo: Jasen duhovni vid ohranjamo, kadar opustimo naravnega človeka, se pokesamo in začnemo novo življenje v Kristusu.
To naredimo, ko sklenemo in spolnjujemo zaveze, da se dvignemo v boljše življenje zaradi Jezusa Kristusa.
Dokler se izgovarjamo, zato da se smilimo sami sebi, zato da se smilimo zaradi svojih okoliščin in težav in zaradi vsega slabega, kar se nam v življenju dogaja, in celo zaradi vseh slabih ljudi, za katere mislimo, da nas onesrečujejo, nosimo beraški plašč. Res je, da nas včasih ljudje, zavedno ali ne, prizadenejo. A moramo se odločiti, da bomo ravnali v veri v Kristusa, tako da odstranimo razumski in čustveni plašč, ki ga morda še vedno nosimo, da skrijemo izgovore ali greh, in ga odvržemo, vedoč, da nas lahko ozdravi in da nas bo.
Nikoli ni dober izgovor reči: »Tak sem zaradi nekih nesrečnih in neprijetnih okoliščin. In ne morem se spremeniti in upravičeno sem tak.«
Kadar tako razmišljamo, se odločimo, da bomo dovolili, da se bo delovalo na nas.
Obdržimo beraški plašč.
Delovanje v veri pomeni, da se zanašamo na Odrešenika, verujoč, da se na njegovo zapoved preko njegove odkupne daritve lahko dvignemo nad vse.
Tretje načelo je v zadnjih štirih besedah: »[P]ohitel [je] k Jezusu.«
Kako je lahko šel k Jezusu, če je bil slep? K Jezusu je lahko šel le tako, da je sledil njegovemu glasu.
In tole je tretje načelo: Jasen duhovni vid ohranjamo, kadar slišimo Gospodov glas in mu pustimo, da nas vodi.
Prav kakor je ta mož povzdignil svoj glas nad druge okrog sebe, tako je sredi vseh drugih lahko prisluhnil Gospodovemu glasu.
Prav taka vera je Petru pomagala hoditi po vodi tako dolgo, kot se je osredotočal na Gospoda in ga niso zamotili vetrovi okrog njega.
Potem se zgodba o tem slepem možu konča z naslednjimi besedami: »[S]pregledal [je] in šel po poti za njim.«
Ena najpomembnejših lekcij v tej zgodbi je, da je ta mož izkazal pravo vero v Jezusa Kristusa in prejel čudež, ker je prosil z resničnim namenom, z resničnim namenom, da bi mu sledil.
In to je največji razlog za blagoslove, ki jih prejmemo v življenju, in sicer da sledimo Jezusu Kristusu. Gre za to, da ga priznamo, da zaradi njega sklenemo in spolnjujemo zaveze z Bogom, da se preko njega spreminja sama naša narava in da vztrajamo do konca, tako da mu sledimo.
Po moje se pri ohranjevanju jasnega duhovnega vida vse vrti okrog osredotočanja na Jezusa Kristusa.
Ali je torej moj duhovni vid jasen, ko dobim injekcijo za oko? No, kdo sem, da lahko to rekel? Sem pa hvaležen za to, kar vidim.
Jasno vidim Gospodovo roko v tem svetem delu in v svojem življenju.
Kamorkoli grem, vidim vero številnih, ki meni okrepijo vero.
Vidim angele okrog sebe.
Vidim vero številnih, ki Gospoda ne vidijo fizično, temveč ga prepoznajo duhovno, ker ga dobro poznajo.
Pričujem, da je ta evangelij odgovor na vse, ker je Jezus Kristus odgovor za vsakogar. Hvaležen sem za to, kar lahko vidim, ko sledim svojemu Odrešeniku.
Obljubljam, da bomo, kadar slišimo Gospodov glas in mu dopustimo, da nas vodi po Odrešenikovi poti zavez, vse svoje življenje blagoslovljeni z jasno vizijo, duhovnim razumevanjem ter mirom v srcu in mislih.
Da bi vpili svoje pričevanje o njem glasneje, kot so glasovi okrog nas v svetu, ki mora o Jezusu Kristusu slišati več, ne manj! Da bi odvrgli beraški plašč, ki ga morda še vedno nosimo, in se dvignili nad svet k boljšemu življenju v Jezusu Kristusu in zaradi njega! Da bi se znebili vseh izgovorov, zakaj ne sledimo Jezusu Kristusu, in našli vse dobre razloge, da mu sledimo, ko slišimo njegov glas! To je moja molitev, v imenu Jezusa Kristusa, amen.